Edini benediktinski samostan pri nas
Zdajšnja župnijska cerkev v Gornjem Gradu je zgrajena po letu 1752.
V zatišju slikovite Menine planine domuje Gornji Grad. Kraj se je oblikoval ob edinem benediktinskem samostanu na ozemlju današnje Slovenije. Ostaline tukajšnje preteklosti so razstavljene v lapidariju in v muzejskih zbirkah v delu nekdanje graščine in drugod.
Naselje Gornji Grad se je oblikovalo skozi pestra zgodovinska obdobja v Zgornji Savinjski dolini ob Dreti, v glavnem ob cesti, ki vodi v Radmirje in Kamnik. Utrip kraja je od sredine 12. stoletja usmerjal benediktinski samostan, od druge polovice 15. stoletja pa ljubljanska škofija. Škof Ravbar ga je dal prezidati v drugo škofijsko rezidenco. Škofijski dvorec je bil večkrat prezidan in sredi 18. stoletja barokiziran. Samostanska poslopja je ljubljanska škofija v začetku 16. stoletja dozidala v utrdbo. Leta 1944 je bil požgan, ker je bila v njem okupatorska postojanka. Danes sta ohranjena le dva samostanska trakta, od utrdb pa dvonadstropni vhodni glavni stolp in dva stranska.
Nekdanji pomen kraja danes simbolizira katedrala. Zidana je v poznobaročnem slogu v maniri tako imenovanega ljubljanskega baroka. Cerkev meri v dolžino kar 55 metrov in ima največji notranji cerkveni prostor v Sloveniji. Njena arhitektura je razkošna, notranjost krasijo slike cenjenega baročnega slikarja Kremser-Schmidta. Obiskovalcu pritegne pozornost v lapidariju razstavljen rimski reliefni kvader. Predstavlja Parisovo sodbo. Zanimiv je kamnit Kietllov oltar sv. Andreja, ki je bil leta 1527 izdelan iz peščenjaka.
V delu nekdanje graščine sta na ogled etnološka zbirka in zbirka ljudskega izumitelja Antona Jamnika, imenovanega tudi Gornjegrajski Leonardo. Zanimivi sta tudi etnološka zbirka s Šokatnikove domačije in zbirka fosilov ter kamnin.
Domačin Janez Mavrič je začel leta 1979 zbirati stare verske podobice in molitvenike ter stare fotografije z območja celotne občine. Obsežno zbirko si lahko ogledate v prostorih nekdanje graščine, na ogled pa je tudi njegova zbirka starih voščilnic in krajevnih razglednic.
Zgovorna spomeniška dediščina
Detajl dela muzejske zbirke v Gornjem Gradu
V Gornjem Gradu so se ohranili nekateri nagrobniki in spominske plošče. Najstarejša je iz leta 1522. Pomembna sta Janezu Kacijanarju, bojevniku proti Turkom, in Žigi Lambergu, prvemu ljubljanskemu škofu. Spominska plošča spominja tudi na škofa Tomaža Hrena.
Zgodovinski viri poročajo, da je leta 1461 ustanovljena ljubljanska škofija dobila devet let pozneje v Gornjem Gradu krvno sodišče za celotno škofijo. Prvotne »stare gavge« so bile lesene in so stale v Gruntu pod Menino planino. Ker je mimoidoče bojda strašilo, so jih morali ukiniti. A postavili so nove, ki pa niso nikoli služile svojemu namenu. Danes so obnovljene in so edini tovrstni primerek v Sloveniji.
Leta 1928 je Gornji Grad dobil status mesta. Tu je bilo rojenih nekaj pomembnih osebnosti, med temi Benedikt Kuripečič (ok. 1490–po 1531). Izdal je potopisni dnevnik o potovanju na sultanov dvor, ko je leta 1530 kot latinski prevajalec spremljal cesarska poslanca Jurišiča in Lamberga. Tukajšnji rojak Blaž Matek (1852–1910) je bil avtor matematičnih učnih knjig. Za kraj sta bila pomembna dr. Franc in dr. Josip Tominšek. Zadnji je bil avtor literarnozgodovinskih in filoloških razprav, urednik Planinskega vestnika, pisatelj učbenikov in slovarjev klasičnih jezikov. V Gornjem Gradu je živel tudi Fran Kocbek, eden naših prvih alpinistov, ki je rešil Savinjske Alpe, da jih niso prevzeli Nemci. Rojen je bil leta 1863 pri Benediktu v Slovenskih goricah.
Informacije: TIC Gornji Grad, Attemsov trg 3, 3342 Gornji Grad, tel. št.: 03 839 18 58, e-pošta: tic@gornji-grad.si
