Bil sem zdravnik z željo pomagati
Prof. dr. Marjan Pajntar
Prof. dr. Marjana Pajntarja javnost večinoma pozna po tem, da je prvi pri nas začel uporabljati medicinsko hipnozo za lajšanje bolečin pri porodu. Dosegel pa je tudi to, da so očetje lahko prisotni pri porodu v porodnišnici. Še danes, pri svojih 82 letih, je vsestransko dejaven. Med drugim s pomočjo medicinske hipnoze še pomaga ljudem pri najrazličnejših težavah ter izobražuje zdravnike in psihologe, ki se želijo naučiti te zanimive terapevtske metode.
Ob medicini je vpisal še študij psihologije. To široko znanje mu je omogočilo, da je potem vse življenje s pridom raziskoval vpliv duševnih dejavnikov na pojav bolezni in bolečine. Vedno je bil malo naprej v svojih zamislih. V tako imenovanih svinčenih časih je kot eden prvih klinikov, torej zaposlenih zunaj univerze, delal doktorat znanosti. Za temo si je izbral, kako osebnostne lastnosti ženske vplivajo na potek poroda. Marsikomu to ni šlo v račun. Trajalo je kar pet let, da je svojo doktorsko nalogo lahko zagovarjal, saj so ga skušali na vse načine ovirati.
Na oddelku za ginekologijo jeseniške bolnišnice je prof. dr. Marjan Pajntar dobil prvo priložnost, da je lahko uporabljal in razvijal tudi svoje znanje iz psihologije. Tako je uvajal številne novosti predvsem na področju porodništva.
Seveda so bili tudi odpori
Ali je pri tem naletel na odpor pri kolegih zdravnikih ali drugem zdravstvenem osebju? »Vedno, ko nekdo hoče uvesti nekaj novega, naleti na odpor. Pomembno pa je, kako velik je ta odpor in kakšno stališče ima nadrejeni do teh novosti. Največji odpori so bili v sedemdesetih letih, ko sem uvedel prisotnost očetov pri porodih. Takratni predstojnik kranjske porodnišnice, v kateri sem delal kot vodja porodniškega oddelka, prim. dr. Veter, je bil novosti takoj naklonjen, dva zdravnika pa sta nasprotovala. In potem je bilo zelo nerodno, ko so možje hoteli spremljati svoje žene v porodno sobo, onadva pa jih nista spustila zraven,« pripoveduje dr. Pajntar. Takrat je bil predsednik Jugoslovanske sekcije za perinatalno medicino in predstavniki drugih republik so ga začudeno spraševali, kako more moškega riniti, da sodeluje pri porodu. To je bilo preprosto nepojmljivo, saj tradicionalno moški niso bili niti pri porodih, ki so nekoč potekali doma. »Vseskozi sem bil pozoren na psihološke dejavnike pri porodu. Ugotovil sem, da obstaja potreba po tem, da bi bil nekdo od domačih pri porodnici. V tistem času so v svetu obstajale težnje, da bi se porod vrnil nazaj v domove. Mi pa smo si takrat prizadevali, da bi v porodnišnici ustvarili bolj domače vzdušje. Med prvimi smo uvedli bokse v porodni sobi in tako omogočili večjo zasebnost pri tem intimnem dogodku, pri katerem je prvič lahko sodeloval tudi otrokov oče. V Kranju smo prvi omogočili obiske očeta po porodu. Prej so novorojenčka očetu pokazali le za stekleno steno. Vseskozi sem si prizadeval za to, da bi bilo porodnicam čim lažje. Pri tem sem se zgledoval tudi po tem, kar sem videl v tujini.«
Hipnoza za manj bolečine
Porod ob medicinski hipnozi je uvedel že leta 1962, ko je na ta način lajšal bolečine svoji sestrični. Kot zdravnik porodničar si je zato prizadeval predvsem za to, da bi lajšal bolečine pri porodu. K temu ga je spodbudila izkušnja iz otroštva. Star je bil štirinajst let, ko je mama doma rojevala dvojčke. Medtem ko je šel oče po babico, so otroci ostali doma in bili so nekoliko prestrašeni, ko so poslušali mamino stokanje. Ker je bil najstarejši, ga je mama poklicala k sebi, sedel je pri njej in jo držal za roko. Stiska ob tem, ko je spremljal njeno trpljenje, je bila velika in še vedno se mu malce zalomi glas, ko o tem pripoveduje. V tistem času ženskam tudi protibolečinskih sredstev niso prav veliko dajali. Menili so, da močni opiati slabo vplivajo na zdravstveno stanje otroka in da je rojevanje v bolečinah povsem normalno in sprejemljivo. Veljala je doktrina, da v času poroda sonce ne sme dvakrat zaiti. Šele po tem času je bilo treba ukrepati. Potem so ta čas skrajšali na osemnajst ur, kasneje na štirinajst. Dr. Pajntar je vse sile usmeril v to, da bi se porod čim bolj skrajšal. Z uporabo hipnoze mu je to več kot uspelo: povprečna dolžina poroda pod hipnozo je bila že takrat samo tri ure. Zdaj je ta čas še krajši.
Raziskovalna žilica
Bil je tudi vodja uvedbe perinatalnega informacijskega sistema v Sloveniji. Tako smo imeli v Sloveniji že leta 1987 več kot 300 podatkov o vsakem porodu, nosečnosti in poporodnem obdobju. Tega takrat ni imela nobena druga država. Porodniške podatke so prej zbirali na IVZ, a so bili dostopni šele čez pet let. »Nismo vedeli za določeno obdobje, koliko je bilo carskih rezov, koliko kleščnih porodov, koliko vakuumskih in koliko medeničnih porodov. Z uvedbo omenjenega sistema pa so bili podatki na voljo že naslednje leto,« z zadovoljstvom pove dr. Pajntar. To jim je omogočilo, da so lahko bolje delali in uvajali spremembe v porodništvu. Podobno je pozneje postavil tudi informacijski sistem za spremljanje kakovosti v zdravstvu. Ta danes žal ne obstaja več. Zakaj ne? »Najprej so rekli, da zanj ni več denarja. Potem pa je bilo tako, kot je pri nas pogosto: vsak, ki pride na neki položaj, želi vse postaviti na novo, namesto da bi izpopolnili in izpilili tisto, kar že dobrega obstaja. Enako se je zgodilo z menjavo vodstva v Zdravniški zbornici Slovenije. In to se mi zdi hudo narobe!« se jezi dr. Pajntar.
Raziskovalna žilica ga je vodila k raziskavam tudi zunaj porodništva. Zanimalo ga je na primer, kako hipnotične sugestije vplivajo na nevromuskulatorno dejavnost pri zdravih (športnikih) in pri poškodovanih. Te raziskave je opravljal na Inštitutu za rehabilitacijo. Pove primer nekoga, ki je imel poškodovan živec na roki in z njo ni mogel gibati niti po operaciji, ko so mu ta živec uspešno operirali. Meritve so pokazale, da prvi impulzi po živcu že potekajo, a on roke kljub temu ni mogel premakniti. »Preprosto je pozabil, kako se to naredi. Zato sem ga v hipnozi uvedel v stanje, kjer se mu je spomin spet obudil, in od takrat naprej je roko lahko premikal in čez čas ob terapiji normalno gibal,« pojasnjuje sogovornik. Preučeval je tudi vpliv hipnoze pri ljudeh, prizadetih po možganski kapi. »Dosegli smo 37-kratno izboljšanje mišične dejavnosti v okončini. Dokazali smo torej, da lahko s hipnozo dosežemo bistveno izboljšanje.«
Brez strahu pred hipnozo
Medicinska hipnoza je varna terapevtska metoda in primerna za vse starostne skupine. Seznam težav ali motenj, ki jih lahko zdravijo s hipnoterapijo, je dolg: od depresivnih stanj in anksioznosti, zardevanja in pretiranega potenja, strahov, fobij do paničnih napadov in obsesij. Hipnoza lahko pomaga tudi pri krepitvi samozavesti, tremi pred nastopanjem in pred izpiti. Zdravljenje s hipnozo se kaže učinkovito pri psihosomatskih obolenjih, kot so astma, rana na želodcu, kronično vnetje debelega črevesa, nevrodermatitis ter različne alergije. Prav tako pomaga pri motnjah prehranjevanja ter pri ortoreksiji (pretirana skrb za zdravo prehrano in zdrav življenjski slog). S hipnozo zdravijo tudi kajenje, debelost, daje pa tudi podporo pri alkoholni zasvojenosti. Z njo odpravljajo govorne motnje: jecljanje, blokade, motnje govora po poškodbah in krvavitvah v možganih (afazije), govorne tike in razvade. Hipnoza pomaga tudi pri pretirani razdražljivosti, agresivnosti in nemiru. Učinkovita je lahko pri močenju postelje ali nehotenemu uhajanju blata. S hipnozo pa zdravijo še glavobole, migrene in nespečnost.
Do hipnoze imajo ljudje pogosto odpor. Predvsem je to strah, da bi izgubili nadzor nad samimi sabo, ali pa strah, da bi povedali kakšno skrivnost. Vendar hipnoterapija ni čudežna metoda in brez našega sodelovanja ni učinkovita. Res pa je pri hipnozi bistveno, da sodeluje naša podzavest. Zavest je večkrat lahko celo moteča. Nekateri v hipnotičnem stanju, posebno tisti, ki so navajeni, da vse razumsko analizirajo, ovirajo potek hipnoze, saj se nenehno sprašujejo, ali so že dovolj globoko v hipnotičnem stanju in ali jim bo to res kaj pomagalo …
Pogosto se pojavlja strah pred izgubo kontrole. Ljudje včasih mislijo, da bo terapevt lahko z njimi, ko bodo hipnotizirani, manipuliral proti njihovi volji. Skrbi jih, da bi počeli kaj, česar drugače ne bi. To je popolnoma nerealno. V hipnotičnem transu namreč posameznik še vedno ohranja popolno kontrolo nad svojim vedenjem. Posamezniki včasih pričakujejo, da bodo, ko bodo hipnotizirani, izgubili zavest. Tudi to ne drži, saj se v stanju globoke sproščenosti še vedno vsega zavedamo.
Običajno se hipnoza zaključi s posthipnotično sugestijo, ki preprečuje amnezijo (pozabo), saj sodobni pristopi zahtevajo, da se klient seanse spomni.
