Križanke niso vse
Sogovornice in sogovornika smo povprašali, kako skrbijo za možgansko telovadbo.
Mag. Radojka Prijon, univ. dipl. kem., Domžale: »Ko sem izvedela, da je mama zbolela za alzheimerjevo boleznijo, sem na jedilnik takoj uvrstila borovnice in lososa ter se začela za nekaj minut na dan postavljati na glavo. Po tistem me nobena stvar ni več tako pretresla, da bi se zavestno ukvarjala s skrbjo za možgane. Jem dobro in zdravo, veliko berem, rešujem križanke, uporabljam računalnik, se redno gibljem, srečujem se s prijateljicami in se učim tujih jezikov. Zadovoljna sem s svojim življenjem in mislim, da tako naredim največ tudi za svoje možgane.«
Mira Časar, upokojena učiteljica zgodovine in geografije, Dravograd: »Na univerzi za tretje življenjsko obdobje se učim angleščine in sem hkrati mentorica študijski skupini, ki odkriva lepote Slovenije. Kot turistična vodnica za Koroško pripravljam tudi naše izlete. Vodim klekljarski krožek na osnovni šoli, žensko klekljarsko skupino ter predsedujem društvu klekljaric Koroške. Rešujem križanke in sudokuje, hodim na telovadbo in z veseljem čuvam vnuke, ko me potrebujejo.«
Dr. Franc Hribovšek, univ. dipl. ekonomist, Ljubljana: »Mnogi mislijo, da sta reševanje križank, sudokujev in igranje računalniških igric dobra telovadba za možgane, a se te dejavnosti hitro spremenijo v avtomatizem, kjer delajo prsti in le majhen del možganov. Postaviti si moramo težko dosegljive cilje in izzive. Jaz se učim kitajščino, vsak dan uro ali dve vadim kitaro in plešem v folklorni skupini, ki jo tudi vodim in zanjo pripravljam koreografije. Vse to je zame velik izziv, saj imam po možganski kapi še vedno nekaj težav, posebej s prsti, pri čemer mi zelo pomaga igranje kitare.«
Nada Obaid-Veršič, upokojena socialna delavka, Ljubljana: »Rada in veliko berem, rešujem križanke in sudokuje, na univerzi za tretje življenjsko obdobje sodelujem v skupinah Čudoviti svet ugank in Gledališče imam rad. Z njo obiskujemo gledališke predstave, imam pa tudi upokojenski filmski abonma. Veliko hodim v naravo in kolesarim. Za razvedrilo in smeh poskrbijo moji štirje vnučki, ki so vsi še v predšolskem obdobju.«
Boris Močilnik, upokojeni dipl. ekonomist, Velenje: »Možganska telovadba je pomembna, še posebej v zrelih letih. Še učinkovitejša pa je, če je povezana tudi s telesno dejavnostjo. Sodelujem v orkestru Veterani, kjer igram tubo. Dvakrat tedensko igram tenis. Rad berem knjige, revije in dnevno časopisje, rešujem križanke in sudokuje. Hodim v naravo in nabiram gobe, borovnice in zelišča. Imam redne stike z bivšimi sodelavci in poskušam spremljati novosti na nekdanjem delovnem področju. Ljudje se vedno bolj zavedajo, da moramo dejavno ohranjati in izboljševati svoje sposobnosti.«
Andreja Šteiner, upokojena dipl. ekonomistka, Žalec: »Ko sem pred dvajsetimi leti doživela prometno nesrečo, sem ugotovila, kako pomembno je, da sami skrbimo za svoje zdravje. Na upokojitev sem se pripravila tako, da sem se usposobila za delo s starejšimi, in zdaj že petnajsto leto delujem v skupini Zimzelen v Žalcu, kjer skrbimo za kakovost življenja starejših na področju telesne in umske dejavnosti. Poleg dela v društvu, kjer sem predsednica, se ukvarjam z jogo, spremljam kulturne dogodke in obiskujem operne predstave.«
Anka Celar, upokojena komercialistka, Ljubljana: »Rada sem seznanjena z vsemi dogajanji doma in po svetu, zato redno poslušam poročila, berem časopise in revije. Z veseljem obiskujem tečaja angleščine in nemščine. Občasno obiščem kulturne prireditve in si ogledam filmske predstave, saj je kinematografija moj hobi že iz mladosti. Rada potujem, berem in rešujem križanke. Pomemben se mi zdi zdrav način življenja, kamor spadajo pravilna prehrana, dovolj gibanja, meditacija in pozitivna naravnanost.«
Marjetka Zorec, upokojenka, Kranj: »Moj mož je prepričan, da je prava vaja za možgane vse, kar je povezano z ugankarstvom. Jaz nisem njegovega mnenja, čeprav se mu občasno pridružim pri reševanju križank. Veliko pletem, največkrat za vnuke, od enostavnih do zapletenih vzorcev, tudi kaj zahtevnejšega. Kaj tudi zašijem in občasno vezem. Pri vsem tem moram razmišljati, kako bom kaj naredila, in takrat prav gotovo ne pošljem možganov na pašo.«
