O drugačnih perunikah
To je cvet ene izmed sort lujzijanskih perunik iz mojega vrta. Ima dovolj prostora za razraščanje in dobi večkratno poletno namakanje v sicer običajni vrtni prsti.
Med bolj priljubljene trajnice spadajo bradate perunike, a nekatere skupine iz tega rodu prepoznamo prav po tem, da nimajo bradice. Takšen razločevalni opis je potreben zaradi značilne cvetne zgradbe. Vse perunike imajo tridelno grajen cvet, a nekatere imajo na zunanjih treh cvetnih listih značilne kocinaste izrastke, imenovane bradica, druge pa ne. Prav ob teh drugih in drugačnih, ki imajo v tleh korenike, ne čebulic, se pomudimo tokrat.
Rod perunik je s svojimi predstavniki pomemben del rastlinstva vse severne poloble in tudi v slovenskem rastlinstvu imamo štiri vrste. Le ena med njimi, tj. ilirska perunika, je bradata, brez bradice pa so sibirska, travnolistna in obvodna. Znano je, da se njihovo rodovno ime (Iris) nanaša na starodavno mitološko glasnico bogov z Olimpa, slovensko ime pa spominja na slovanskega Peruna. Travnolistna perunika (Iris graminea) je manj opazna, ker ima prav kratke cvetne peclje, zato pa nadvse prijetno diši. Obvodna perunika (Iris pseudacorus) kot plevel raste po močvarah in jarkih, a je s svojimi rumenimi cvetovi maja in junija kot naravni okras raztresena po vsej Sloveniji. Med skoraj meter dolgimi črtalastimi listi odženejo večcvetna stebla in takšno postavo ohranjajo tudi maloštevilne vrtne izboljšave te vrste.
Sibirske perunike
Vrtnarsko mnogo pomembnejše so sorte sibirske perunike, ki je pri nas v naravi zastopana z dvema podvrstama. Ena je prebivalka pustih vlažnih travnikov po nižinah, druga (Iris sibirica ssp. erirrhiza) je doma po suhih kraških travnikih Kojnika in Zalipnika, Nanosa ter območja Snežnika. Ta raste samo pri nas in je torej endemit, po klasičnem nahajališču pa se je drži ime kojniška perunika. Prvotna modra barva ne ravno velikih cvetov je po zaslugi žlahtniteljev obogatena z novimi barvnimi odtenki in pomembnimi lepotnimi izboljšavami. Sibirske perunike so obenem kot požlahtnjene vrtne trajnice zelo trpežne, saj zimo preživijo z ličnatimi in po videzu skoraj olesenelimi korenikami ter odmrlimi nadzemnimi deli. Sodobne sorte so pogosto tetraploidi, osebki z dvojnim kromosomskim številom, ki z velikimi cvetovi in vodoravno razprtimi zunanjimi cvetnimi listi daleč prekašajo svoje predhodnike. Modra in vijoličasta barva v vseh odtenkih še vedno prevladujeta, sicer pa je cvetje lahko tudi belo, rdeče vijoličasto, škrlatno, v barvi ametista, rumenkasto ter pri novejših sortah v vinsko rdečih, rožnatih, rahlo oranžnih in celo rjavkastih odtenkih. Ob delitvi in presajanju je pomembno, da se korenine ne presušijo, a tega opravila se je najbolje lotiti avgusta ali septembra.
Japonske perunike
Skupinski nasad sorte japonskih perunik (Iris ensata) – rade imajo sonce, v času rasti dovolj mokrote in brezpogojno kislo talno reakcijo.
Japonci se že stoletja posvečajo čisto posebnim perunikam, ki imajo svoje izhodišče v tamkajšnji samonikli vrsti Iris ensata. Prvotna vrsta ima dobro opazne le zunanje tri cvetne liste, sodobne sorte pa imajo večinoma po šest širokih petalov, ki se pladnjasto razpirajo v mnogih barvah. Glede na sorto je cvetje belo, rožnato, modro ali vijoličasto, pogosto z marmorirano ali žilnato razporeditvijo barvil ali z drugobarvnimi obrobki, pogosto s kontrastno rumenimi žilicami, izhajajočimi iz sredine cveta. Kot majhen krožnik veliki cvetovi so nekaterim nadvse všeč, drugi pa imajo raje preprosto eleganco manj bahatih cvetov. Za mnoge predstavljajo eno izmed najprivlačnejših skupin perunik. Čeprav so to prilagodljive rastline, moramo pri njih s kar največjo vestnostjo in resnostjo upoštevati nekaj posebnosti. Najraje imajo rahlo in s hranili bogato kislo prst ter precej vlage v času rasti in cvetenja. Če so v načelu izpolnjeni omenjeni pogoji, jih zlahka gojimo v običajnem vrtnem okolju na sončni gredi s trajnicami. Idealna vrednost prsti je pH 5,0 do 6,5, vendar prenesejo tudi nekaj odstopanj, a v tem primeru opazimo skromnejšo rast in cvetenje. Na neustrezno kislost tal nas rastline opozarjajo s klorotično rumenkastimi listi.
Še nekaj lepotic
Kljub eksotični krhkosti cvetov in zimzelenemu listju Iris japonica dobro prezimi tudi pri nas.
Nekaj prav posebnega je Iris japonica, ki je ne smemo zamenjevati z japonskimi perunikami iz prejšnjega odstavka. Res je doma na Japonskem in njeni cvetovi so kar eksotično lepi ter marsikoga spominjajo na orhideje. Tudi pri nas uspeva kot nekoliko muhasta trajnica, saj ima do 60 cm dolge, vedno zelene liste ter razpotegnjene plazeče korenike, ki lahko segajo daleč na vse strani. Vedno sem menil, da je zanjo pri nas premrzlo, saj se z njo hvalijo vrtnarji iz južne Anglije ter Kanarskih otokov. Letošnjo pomlad pa sem jo odkril skoraj pred nosom – v vrtu na ravnici ob Muri, kjer zime običajno niso preveč prijazne. Zimzeleno listje je bilo nekoliko posmojeno, a zato mnogo cvetja.
Stepske perunike imajo v tleh korenike, njihovo cvetje pa je najboljši približek običajnejšim holandskim perunikam s podzemnimi čebulicami.
Skupina nebradatih perunik, ki prenese vsakršno sušo in daje odlično cvetje za rezanje, so stepske perunike. V težki laporni ilovici Slovenskih goric jih nikoli ne prizadene še tako sušno poletje, saj imajo korenike dovolj globoko v tleh. Obstaja več sort in visoke so lahko od 50 do 150 cm. Vse poletje živo zeleno listje je uporaben okrasni element za floristično rabo, enako pa tudi cvetje v barvnem razponu od bele in rumene do modre, vinsko rdečkaste do rjave. Neredko so cvetovi dvobarvni, čeprav so zelo všečne tudi enobarvne sorte. Uporabljamo jih v mešanih gredicah in lahko tudi v nasadih, ki posnemajo naravne rastlinske združbe. Višje med njimi potrebujejo precej prostora in jih ni treba presaditi vsaj deset let. Vse stepske perunike so popolnoma prezimno trdne v našem podnebju in veljajo za neproblematične vrtne trajnice. Seveda velja to le takrat, ko imajo na voljo polno osončeno rastišče. Posebnost stepskih perunik je, da se njihova nova vegetacija začenja že jeseni, a na novo odgnali koničasti listi dobro prezimijo in mraz jih zlepa ne poškoduje. Všeč jim je, da jih leta dolgo pustimo na miru, saj se moteče presajanje in delitev še nekaj let poznata z obotavljivim cvetenjem. Iz obsežnih mokrišč porečja rek Mississippi in Missouri v ZDA so se v podobno okolje vrtov razširile lujzijanske perunike, ki se dobro obnesejo tudi pri nas. Le več mokrote potrebujejo in so zato primerne za zasajanje ob vrtnih tolmunih. Barva elegantnega cvetja je izredno zanimiva, saj se pri posameznih sortah in različkih ob modrih in vijoličastih odtenkih pojavljajo rožnata, opečnato oranžna in rjavkasto rumena z mnogimi niansami.
