Središče krompirjeve dežele je danes urejeno malo mesto

Zgodbe | jun. '15

ODSTRTE PODOBE – ŠENČUR

»Obcestni kraj z gručastim jedrom oziroma današnje urejeno malo mesto, ki leži sredi ravninskega Kranjskega polja, v pisnih virih resda prvič omenjajo leta 1221, vendar je bil zagotovo poseljen že veliko prej. O tem priča rimski sarkofag z dvema okostjema iz 4. stoletja, ki so ga našli na ledini Kamnici v Šenčurju, zdaj pa je razstavljen pred kranjsko mestno hišo. Naselje se je širilo okoli župnijske cerkve sv. Jurija in nekdanjega jezera, ki ga je napajal potok Olševnica. Ta je pritekel s pobočja pod Možjanco na severu, vendar pa danes zaradi regulacije izginja v prodnih tleh v Srednji vasi pri Šenčurju,« je 61- letni upokojeni grafik in turistični vodnik Franci Erzin najprej na kratko orisal nastanek zdajšnjega gospodarskega, kulturnega in administrativnega središča občine, ustanovljene leta 1994.

 Današnja župnijska cerkev sv. Jurija, po kateri je veliko, večinoma urbanizirano naselje dobilo ime (najprej Sveti Jurij na polju, nato St. Jur – kakor je zapisano na stari razglednici – oziroma Šentjur in na koncu Šenčur), je bila leta 1747 zgrajena na mestu prednice iz leta 1238, ki jo je oglejski patriarh Bertold Andeški podaril novoustanovljenemu dominikanskemu samostanu v Velesovem. Ta je imel oblast nad velikim delom Šenčurja vse do leta 1782, ko je avstrijski cesar Jožef II. samostan ukinil. V poznem 15. stoletju so cerkev obdali s protiturškim taborom, od katerega so na južni in zahodni strani ohranjeni deli obzidja. Zdajšnja stavba ima konveksno usločeno pročelje in ob njem zvonik z baročno razgibano streho.

Ladja je obokana banjasto, kvadratni prezbiterij pa s plitvo kupolo, ki jo je s prizori iz legende o sv. Juriju leta 1750 poslikal utemeljitelj ljubljanskega baročnega slikarstva Franc Jelovšek. Razen cerkev je slikal tudi fasade in notranjosti posvetnih zgradb ter izdeloval načrte za tapete, kulise za slavnostne sprejeme in oltarje. Tako naj bi po njegovi zamisli kipar Valentin Vrbnik naredil tudi veliki oltar v šenčurski cerkvi. Ob njeni prenovi leta 1883 so prvotni kip sv. Jurija na konju prestavili v nišo na fasadi, novo oltarno sliko zavetnika pa je naslikal Jurij Šubic. Tudi stranski oltarji izvirajo iz kranjske Vrbnikove delavnice, pri čemer je dva leta 1841 poslikal slikar Jožef Egartner, posinovljenec in učenec Leopolda Layerja, slika Brezmadežne pa je delo slikarjev Štefana in Janeza Šubica iz leta 1884. 

Skladatelj Franc Bricelj in medaljer Anton Sever                                                       

Organistu v cerkvi sv. Jurija Karolu Briclju se je leta 1904 rodil sin Franc, ki se je ob poslušanju pevskih vaj za bogoslužje, ki jih je vodil njegov oče, navdušil za cerkveno glasbo in ji ostal zvest vse življenje. Franc Bricelj je iz Šenčurja odšel v Ljubljano na orglarsko šolo, kjer je bil njegov profesor Stanko Premrl, sošolec pa skladatelj Blaž Arnič. Prvo službo je dobil v Tržiču, leta 1927 pa je postal organist in zborovodja pri sv. Vidu v Šentvidu nad Ljubljano in tu ostal do smrti 1981. Poleg tega, da je več kot petdeset let vsako nedeljo in praznik ob igranju na orgle vodil kakovosten cerkveni pevski zbor ter ob delavnikih z njim skoraj vsak večer vadil, se je nenehno glasbeno izobraževal in neutrudno skladal. Njegova bibliografija obsega več kot sto skladb – od krajših glasbenih impresij, božičnih, postnih in velikonočnih pesmi pa himen in pesmi za najrazličnejše cerkvene slovesnosti do vrste zahtevnejših del (pasijonov, maš).

Potem ko je sogovornik iz rokava stresel še več drugih znamenitih šenčurskih osebnosti, sva se dalj časa zadržala pri medaljerju Antonu Severju, ki se je rodil leta 1886, njegov oče Andrej pa je bil dacar. Osnovno in umetnoobrtno šolo je obiskoval v Ljubljani, rezbarstvo je študiral v Gradcu, graverstvo in medaljerstvo pa na specialki likovne akademije na Dunaju. Od leta 1920 do leta 1960 je na ljubljanski srednji tehniški šoli poučeval risanje, modeliranje in medaljerstvo. Najpomembnejše med njegovimi deli so portretne medalje in plakete z upodobitvami znanih slovenskih osebnosti: Franceta Prešerna, Primičeve Julije, dr. Ivana Prijatelja, Simona Gregorčiča, Primoža Trubarja, Rudolfa Maistra, Antona Bonaventure Jegliča, Ivana Hribarja in drugih. Anton Sever sestavlja skupaj s Stanetom Dremljem, Vladimirjem Štovičkom in Francem Andrejem Šego četverico najbolj prepoznavnih slovenskih medaljerjev. Največ Severjevih medalj in plaket hrani Narodna galerija v Ljubljani. Izdeloval pa je tudi spominske značke, priponke, embleme, reliefno malo plastiko in štukaturni okras. Svoja dela je razstavljal na umetnostnih prireditvah doma in v tujini (Bruselj, Beograd, Varšava, Lvov, Ljubljana).

Leglejev repš

»Večja ovalna slika na razglednici iz leta 1898 prikazuje Šenčur z zahodne strani, pri čemer je v ospredju obzidje pokopališča, ki so ga na začetku 20. stoletja uredili na nekdanji Leglejevi njivi, na kateri so pridelovali predvsem repo. Zato se je med domačini za ta predel kraja ustalilo ledinsko ime Leglejev repš, kakor nekateri poimenujejo tudi pokopališče. Tako je za določenega sokrajana, ki je pokojni, med ljudmi še zmeraj mogoče slišati, da je že na Leglejevem repšu. Pokopališče se je kasneje razširilo tudi na del njive pred obzidjem, tako da zdaj na njem poleg Šenčurcev pokopavajo tudi prebivalce Hotemaž, Luž, Milj, Prebačevega, Srednje vasi pri Šenčurju, Visokega, Vogelj, Voklega in Žerjavke, medtem ko imata Olševek in Trboje svoji pokopališči. Hišica na desni strani je tedanja mrtvašnica, leva večja stavba, ki stoji onkraj današnje Gasilske ceste, pa je Zormanova domačija, ena redkih v kraju, na kateri še zmeraj kmetujejo in se ukvarjajo v glavnem z živinorejo in pridelovanjem krompirja.

Na desni štirioglati sličici je dunajski fotograf upodobil del današnje Pipanove ceste, od katere se na koncu pri Višnarjevi kapelici levo odcepi Weingerlova ulica. Kakor se spominja zdajšnji mladi gospodar Višnarjeve kmetije na levi strani ceste Aleš Okorn, je to kapelico leta 1832 dala postaviti njegova praprababica. Pred leti so jo obnovili, pri čemer je za osvežitev njenih poslikav poskrbel F. Petric,« pravi izvrsten poznavalec Šenčurja Franci Erzin (in tudi Kranja, saj ima licenco lokalnega turističnega vodnika za oba kraja). Tako v okviru Društva upokojencev Šenčur z več kot 1100 člani vsak mesec pripravi izlet na različne konce Slovenije, enako pa vodi tudi približno dvajset pohodov in planinskih izletov na leto v okviru domačega turističnega društva.

Ob tem pa vsa ta in druga dogajanja v občini zavzeto fotografira, saj je fotografski aparat njegov stalni spremljevalec že od šestnajstega leta, ko je hodil na srednjo grafično šolo v Ljubljani. Kasneje je bil z delom v reprostudiu Gorenjskega tiska tudi poklicno dobrih trideset let povezan s fotografijo oziroma njeno reprodukcijo. Po letu 2004 je s svojimi fotografijami, na katerih prevladujeta pokrajina in narava, pripravil več razstav, leta 2008 pa je na osnovi njegovih posnetkov turistično društvo izdalo devet razglednic. Od njih sva za objavo odbrala tisto, na kateri je upodobil spomenik krompirju in cesarici Mariji Tereziji, ki ga je istega leta v sodelovanju z občino Šenčur sredi naselja postavilo Društvo za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi. Vladarica habsburških dednih dežel je namreč 16. maja 1767 izdala ukaz o obveznem sajenju in pridelovanju krompirja, kar je močno omililo lakoto na Kranjskem. Njeno reliefno podobo je izdelal kipar Janez Pirnat in jo prikazuje, kako sedi na prestolu in ima v levici žezlo, v desnici pa krompir, ki ga ponuja mimoidočim.

Ker je Šenčur z okolico oziroma Kranjsko polje znano po pridelavi krompirja, se za to območje uporablja tudi sopomenka krompirjeva dežela, na kar prizadevni lokalni turistični delavci vsako leto opozorijo tudi s prireditvijo Praznik krompirja.

Boris Dolničar