Zakoreninjen v veri in slovenstvu

Zgodbe | jun. '15

Duhovnik Ivan Trinko Zamejski je bil, kot je razvidno iz več zgodovinskih virov, narodnoobrambni delavec, pesnik, pisatelj, prevajalec, jezikoslovec, slikar, glasbenik, profesor filozofije. Pri cerkvenih in posvetnih oblasteh se je vztrajno zavzemal za jezik in pravice Beneških Slovencev.

Trinko se je rodil 25. januarja 1863 v Spodnjem Trčmunu kot četrti od petih otrok. Študiral je bogoslovje in junija 1886 pel novo mašo v domačem kraju. Najprej je kot prefekt, nato pa kot profesor vse do upokojitve leta 1942 služboval v semenišču. Umrl je 26. junija 1954 v domačem kraju.

Kot učitelj je poudarjal poštenje in odgovornost za uporabo osebnih talentov. Leta 1901 je postal dopisni član filološke sekcije italijanske katoliške družbe za znanstvene raziskave v Rimu, leta 1910 pa redni član akademije umetnosti in znanosti v Vidmu. Poleg tega je bil odličen učitelj in vzgojitelj. Uveljavil se je tudi kot pesnik in pisatelj. Domača slovenščina je bila narečna, v šoli je ni imel, šele v četrti gimnaziji se je ob knjigah Mohorjeve družbe začel učiti knjižno slovenščino. Kmalu jo je tako dobro obvladal , da je lahko v njej izražal svoje pesniško čutenje. Prve pesmi je objavil leta 1885 v Ljubljanskem zvonu, podpisal se je s psevdonimom Zamejski. Na prigovarjanje Simona Gregorčiča je leta 1897 izdal samostojno pesniško zbirko, ki je izšla pod naslovom Poezije. Iz njegovih pesmi veje ljubezen do slovenskega naroda.

Najpomembnejše Trinkovo prozno delo je knjiga Naši paglavci, ki je izšla leta 1929 v Gorici. V njej so zbrane »črtice in slike iz beneškoslovenskega pogorja«.

V Domu in svetu je Trinko leta 1898 predstavil slovensko Benečijo in leta 1907 Rezijo. Kot prevajalec je Italijane seznanil s slovensko in slovansko, predvsem rusko književnostjo. Za Italijane je napisal celo slovensko slovnico. Sicer pa je pisal znanstvene spise in sodeloval pri pripravi katekizma za Beneške Slovence.

Bil je tudi nadarjen risar. Leta 1900 je postal član Slovenskega umetniškega kluba v Ljubljani in se večkrat udeležil skupinskih razstav. Blizu mu je bila tudi glasba. Dobro je igral na harmonij, več kot 30 let je vodil semeniški zbor, pisal pa je tudi skladbe za bogoslužne potrebe.

Kot deželni svetovalec v Vidmu je 22 let zavzeto deloval za Beneške Slovence. Prizadeval si je za gradnjo cest, modernizacijo poljedelstva in živinoreje, razširitev železniškega omrežja, pomagal je pri urejanju izseljenih zadev, slepih in mladoletnih otrok. Leta 1911 je povzročil negodovanje pri Italijanih zaradi zoperstavljanja počastitvi petdesetletnice italijanske kraljevine, kar naj bi bilo po njegovem mnenju žaljivo za papeža. To je povzročilo govorice o slovanskem iredentizmu, »katerega nosilci naj bi bili duhovniki Nadiških dolin«.

T. Š.