Vrednote družine Hosta povezane s simboli Slovenije

Zgodbe | jun. '15

»Odkar pomnim, smo imeli doma po enega ali dva konja za delo,« pravi Andrej Hosta s Sel pri Šentjerneju. Rad jih je imel in poznal je njihovo dušo. Zato je po prevzemu kmetije opustil rejo prašičev in se odločil za konjerejo. Tudi oče se je s tem strinjal in še tri leta sta delala skupaj. Danes je Andrej Hosta največji zasebni rejec lipicancev ne le pri nas, ampak celo v Evropi oz. kar na svetu. 

Ni rad pristal na pogovor, saj je skromen in malce nezaupljiv. V življenju je moral veliko prestati, toda ne govori o 'metanju polen pod noge' pa tudi o svojih (zasluženih) uspehih ne. Noče tarnati in še manj hvaliti se. Še iz ust drugih noče poslušati presežnikov na svoj račun. Skromnost družine Hosta je iskrena, kar je danes že velika redkost.

Kobilarna Hosta je v majhni vasici blizu samostana Pleterje. Zrasla je na domačiji, kjer se je Andrej Hosta rodil. Tu se vsak pogovor začne z lipicanci, kmalu pa je beseda nanesla tudi na kmetijo, na očeta in mamo, na brate in sestre. Sedem otrok je bilo v družini: Lojze, Marinka, Ivanka, Rezka in Marjeta, Franci pa je žal že pokojni. V delu, ljubezni in veri je potekalo njihovo odraščanje in še vedno so srčno povezani. Izbrali so si različne poklice, domačijo pa so pustili Andreju, ki se je odločil za srednjo kmetijsko šolo in pravi, da bi se prav tako odločil tudi danes. Brat in sestre živijo v bližnji okolici in v Ljubljani, ena izmed sester je redovnica v skupnosti Loyola.

Pridnost in pesem

Tudi Andrej in Bernardka, ki ima osem bratov in sester, sta si ustvarila veliko družino. Vseh šest njunih otrok, ki radi in pridno pomagajo pri vseh delih, je glasbeno izobraženih in igrajo vsaj eno glasbilo –harmoniko, klarinet, klavir, flavto. Vsi, vključno s starši, so tudi dobri pevci. Pojejo v pevskih zborih, tudi v cerkvenem, sin Tomaž pa tudi v Šentjernejskem oktetu. S svojo glasbeno nadarjenostjo si polepšajo marsikateri družinski praznik ter z ubranim petjem in igranjem še zlasti razveseljujejo babico –Andrejevo mamo Marijo, s katero skupaj živijo.

Najstarejši od otrok je Matej, diplomirani veterinar, ki se je lani poročil in se preselil v Vipavo; drugi je Tomaž, ki je diplomiral na Filozofski fakulteti iz geografije, žal pa ne dobi službe in zato od jutra do večera pomaga očetu. Klemen je inženir gozdarstva, Štefan končuje teološko fakulteto, Tina študira na Biotehniški fakulteti, Pavel pa zaključuje osnovno šolo in bo verjetno za nadaljevanje izbral lesarstvo. »Z ženo sva želela, da otroci dobijo široko izobrazbo, zato so vsi hodili v gimnazijo in bili zelo pridni dijaki. Po srednji šoli pa so tudi dovolj zreli, da se pravilno odločijo za študij.«

Triglav – simbolna gora 

Andrej je svojo ženo Bernardko, ki je doma iz okolice Škofje Loke, spoznal v hribih; tja gor ga je vedno vleklo. Ker sta se poznala tudi njuna očeta, je bil led hitreje in lažje prebit. Bernardka, razredna učiteljica, se je v novem dolenjskem okolju hitro znašla, vsi skupaj pa so se in se še vračajo v hribe. Tudi otroci so radi na Gorenjskem, morja pa imajo hitro dovolj – vsako poletje so na ankaranski plaži zdržali le nekaj dni. Vsa družina je bila seveda tudi na Triglavu. Andrej pa je vpeljal še prav poseben običaj, lahko bi rekli kar obred, saj je na našo najvišjo goro odšel tudi z vsakim od otrok posebej. Tako je bil z vsakim dva dni čisto sam. Štefan, ki je šel z očetom na Triglav takoj po maturi, mu je na tej poti povedal, da se je odločil za teologijo. Prihodnje leto pa bo že nova maša, je vesel Andrej.

Imeti toliko študentov naenkrat v Ljubljani je hud zalogaj, toda otroci so skromni, drug drugemu pomagajo, zato je vse teklo brez zapletov. Ob petkih so se vračali domov, z leti, ki hitro tečejo, pa je priložnosti oz. možnosti za srečanje celotne družine vse manj. Se pa Bernardka in Andrej že veselita vnukov, ki ju bodo, vsaj tako upata, kmalu razveseljevali. »Minevajo tista leta, ko sem vas jemal v naročje. Veselje do življenja in Božja previdnost sta nas včasih tudi brez besed vodili naprej. Skupaj smo živeli, delali in molili. Vesel sem za vas vse, ki sedaj odraščate, z zaupanjem stopam jeseni življenja naproti …« je Andrej zapisal ob svojem 50. rojstnem dnevu. Brošuro s svojimi mislimi je poimenoval Mojim – s hvaležnostjo jo je posvetil svojim najdražjim, še zlasti staršem, ženi in otrokom.

Lipicanci so naš ponos

»Dokončna odločitev za rejo lipicancev ni bila prav enostavna. Takrat je bilo težko priti do njih in bili so zelo dragi. Večje reje so pripadale državnim kobilarnam, tako je tudi še danes. Sem si jih pa seveda nadvse želel, saj so lipicanci nekaj posebnega. Imajo odlične lastnosti, so lepi, predvsem pa so izvorne slovenske pasme in zato simbol in ponos Slovenije.« Pravi, da sicer počasneje dozorijo, toda dojemajo več in hitreje kot druge pasme konj, zato je z njimi tudi lažje delati. »Njihove sposobnosti so velike, močno pa izražajo tudi svoja čustva. Ko čutijo, da so sprejeti, da lahko zaupajo jahaču, da so dobro vodeni, potem niso več plašni, pogumno se mu predajo,« mi razlaga Andrej Hosta.

Andrej se je v Lipici še dodatno šolal in se izpopolnjeval za vzrejo in delo z lipicanci. Z Lipico pa še vedno zelo dobro sodeluje. Tam se je izpopolnil tudi v jahanju in danes so seveda vsi v družini Hosta odlični jahači. Oče Andrej in najstarejši Matej sta tudi inštruktorja jahanja. Poleg kobilarne imajo tudi svojo jahalno šolo, kjer organizirajo različne tečaje – od začetnega tečaja za otroke in tudi starejše ljudi pa vse do dresurnih tečajev. K njim prihajajo jahači iz vse Slovenije in bližnje Hrvaške, mnogo pa je tudi tujcev – od Avstrijcev in Italijanov pa vse do navdušencev nad lipicanci iz daljnih dežel. Doživeti prostrane gozdove na hrbtu plemenitega lipicanca je zagotovo posebno doživetje, zato se večina gostov iz oddaljenih dežel vrača k njim vsako leto. Radi se udeležujejo tudi različnih posebnih tur, še zlasti romantično obarvanega dvodnevnega jahanja s prenočevanjem na Gorjancih.

Mednarodno odmevni

V njihovi kobilarni se vsako leto skoti od 10 do 15 žrebičkov, skupno pa imajo okoli 50 lipicancev. Njihov glavni plemenski žrebec 54 Siglavy Gaeta II. je prvi licencirani lipicanski žrebec iz zasebne reje v Sloveniji, svojo vrednost in kakovost je pokazal tudi leta 2002 na mednarodni razstavi lipicancev na Slovaškem, kjer je osvojil naslov evropskega šampiona.

Lipicanci se rodijo temni, ker pa njihova dlaka kmalu izgubi pigment, osivijo in so beli (zato Andrej Šifrer poje o šarmantnih starejših moških kot o lipicancih). Veliki beli lipicanci so markantni, toda zelo cenjeni so tudi tisti redki lipicanci, ki ohranijo svojo temno barvo – rjavo ali črno. In prav v Kobilarni Hosta so vzredili čudovitega črnega lipicanskega žrebca, ki je pridobil licenco in se kot prvi vrani lipicanec iz slovenske reje vpisal v knjigo žrebcev. Seveda je med poznavalci lipicancev zanj ogromno zanimanja.

Njihovi lipicanci so pogosto tudi »igralci«, kajti ta pasma se je v večstoletni selekciji in razvoju izkazala za najboljše, najplemenitejše in najuporabnejše konje. Skrbno izbrani so še posebej primerni za dresuro in nastope na raznih prireditvah. Zato smo njihove lipicance občudovali v Stožicah na prireditvi Lipica v Ljubljani s pomenljivim naslovom Ponos, lepota, pogum in na prireditvah ob gradu Otočec, na odru v predstavah režiserja Matjaža Bergerja …

Kdor je jahal ali v kakšni drugi »vlogi« doživel te plemenite konje, je nad njimi očaran. Kaj bi šele rekli vsi ti ljudje, če bi poznali zgodbo družine Hosta z Andrejem na čelu. Vsemu navkljub že več kot 20 let pod Gorjanci vzreja lipicance, ki dobivajo najvišje certifikate in odlikovanja. Z ženo sta verjela in sledila svojim sanjam, in to sta prenesla na svoje otroke. Tudi ko se srečujejo s težavami, ki jih ni malo, vedo, da bodo zmogli, saj so »opremljeni« z ljubeznijo in zaupanjem v vse dobro.

Besedilo:Lidija Jež, fotografiji: Andrej Bartelj