Hrepenenje po odrešitvi
ZA SLOVENSKE ZMAGE
Članice Evropske unije želijo z določitvijo »begunskih kvot« nekoliko ublažiti breme, ki ga zlasti za sredozemske države predstavlja na deset tisoče prebežnikov, ki iščejo v Evropi varnost in možnost za preživetje. Taka odločitev temelji na dejstvu, da se število beguncev povečuje, pri čemer pa se politiki namerno izogibajo vprašanju, zakaj se pravzaprav nesrečniki podajajo na negotovo pot v »obljubljeno deželo«. Tega ne storijo, ker so tudi evropske države odgovorne za brezupne gospodarske in varnostne razmere na območjih, od koder prihajajo begunci. V povojnem času je značilen primer palestinskega ljudstva. Organizacija združenih narodov je sprejela vrsto resolucij, ki naj bi Palestincem zagotovile njihove pravice, vendar tega nihče, zlasti Izrael, ne jemlje resno.
Zdajšnja »begunska kriza« v Evropi pa izhaja iz načrtnega spreminjanja političnega zemljevida v evropski soseščini. Vojaški in kapitalski interesi velesil so namreč vodili k destabilizaciji držav v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu. Kaj se je na primer zgodilo po ameriško-evropski »pomoči demokratičnim silam« v Libiji? V državi je zavladal kaos, pravzaprav ni nikogar, ki bi državljanom lahko zagotovil varnost in preživetje, razbohotile so se različne islamistične milice in kriminalne združbe, ki skušajo iz nesreče prebežnikov kovati dobiček. Podobno je v Siriji, Iraku, Sudanu …, skratka povsod, kamor so Američani in Evropejci skušali »izvoziti« svoj model družbe. To počnejo kljub dejstvu, da se je že ničkolikokrat izkazalo, da so taki »projekti« neuspešni. In zakaj potem to počnejo? Odgovor je preprost. Gre za namero obvladovati energetske in surovinske vire ter iz te tekme izriniti »nasprotno stran«, to pa sta predvsem Rusija in Kitajska.
Ali se lahko razmere spremenijo? Lahko, vendar bi se morala najprej spremeniti miselnost vodilnih politikov v svetu. Morali bi se vrniti k idejam, ki so utemeljevale ustanovitev Organizacije združenih narodov po 2. svetovni vojni. Gre za to, da so vse države enakopravne in suvereno razpolagajo s svojimi naravnimi viri. Hkrati pa so države odgovorne za dobrobit svojega prebivalstva. Dejanske razmere so daleč od želenih, politične elite so pravzaprav povsod po svetu vpete v interese mednarodnega kapitala, svoje privilegije pa skušajo zavarovati z vsemi sredstvi. Zato se ne smemo čuditi, da porabijo več denarja za orožje kot za gospodarski razvoj. Tudi mednarodna pomoč praviloma »ponikne« v žepe skorumpiranih političnih elit, »običajni« ljudje pa ostajajo brez osnovnih pogojev za človeka dostojno življenje.
Do zdaj so se politične elite (ne le v Evropi) izogibale tovrstnim razmislekom, celo v našem »domačem« okolju so nas prepričevale, da korenite spremembe pač niso mogoče. Tako naj bi bilo povsem razumljivo, da bogati postajajo še bogatejši, reveži pa še revnejši. Taka je pač logika kapitala in dobička. In v tem je temeljni razlog za naraščanje števila beguncev, česar zagotovo ne bo mogoče urediti z določanjem »begunskih kvot« in prožnejšo zakonodajo pri dodeljevanju azila.
Slovenija do zdaj pritiska beguncev še ni občutila kot resno težavo, za prebežnike pač nismo država, ki bi bila njihov končni cilj. Lahko pa bi predstavniki naše države v mednarodnih organizacijah odločneje opozorili na vzroke begunske krize. Ne le v okviru Evropske unije, temveč zlasti v OZN. Menda si želimo v svetovni organizaciji zagotoviti večjo prepoznavnost, želimo si celo, da bi naš kandidat postal njen generalni sekretar.
