Staranje ni za reve
Olgin sin je prestopil čarobno mejo srednjih let in praznovanje njegovih štirih desetletij se je vleklo ves teden. Tako je Olga lep zgodnjepoletni večer preživela z vnuki v njihovem domu – bili so že skoraj veliki, pa jih vendar niso radi puščali vso noč samih doma.
Stopila je v zgornjo kopalnico in na ogledalu zagledala napisano: STARANJE NI ZA REVE.
Zdrznila se je. Kaj zdaj sin in snaha mislita, da se starata? Vprašanje ni bilo preveč pametno: seveda se starata, že kar nekaj let gre njuna krivulja moči navzdol, ne več navzgor, to dejstvo pač pozna vsak razgledan človek! Le stara mama ga težko sprejme, kajne?
Humor, ta rešitelj vseh mučnih trenutkov, je Olgo vedno reševal in tako je zadnjič tudi potekal pogovor med pravkaršnjim štiridesetletnikom in njegovo mamo.
»Uf, čudno je imeti štiri križe na hrbtu,« je rekel sin.
»Ne moreš si misliti, kako čudno je imeti sina, ki gre proti petdesetim,« je odgovorila ona. Res ima sina, ki gre proti abrahamu. To pa res ni kar tako! In zdaj ta napis! Na ogledalo napisati resnico – da ne vidiš obraza, kjer je čas začel na nežno kožo risati gube. Olga ni bila preveč nagnjena k opazovanju svojega telesa, obraza in kože, kako je videti, pa vendar je morala že zdavnaj priznati, da se njena koža nepopravljivo spreminja. Spomnila se je nekega znanca, ki je trdil, da na avtobusu vidi po komolcih , koliko je stara lastnica roke – ko je zadnjič v avtomobilskem stranskem ogledalu zagledala svoj komolec, je razumela: res se vidi, da to ni mlada roka! Da o hrbtni strani dlani niti ne govorimo! Zdaj se je pogledala v ogledalo čez črke svoje snahe in si je morala priznati, da mama štiridesetletnika pač ni mlado dekle in da so njena desetletja nepreklicno zapisana na njeni koži. Nepopravljivo! Res, staranje ni za reve! No, pravzaprav bi Olga popravila to geslo, da staranje ni za neumne ... ali za spogledljive, recimo.
Človekova vrednost pač ni v mladi koži in v moči, in ko to veš, se lahko staranja tudi veseliš: ko prihajajo modrost, premislek, zasluženi počitek, pogled nazaj, zadovoljstvo nad preteklostjo in nad mladimi rodovi, ki rastejo pod vrh ...
No, tudi Olga ve, da pogled nazaj ni vedno poln zadovoljstva, mnogo reči se je zgodilo tudi v njenem življenju, ki ji niso všeč, in pogled nanje ni prijeten.
»Če bi takrat naredila drugače, bi ...«
Ah, ta večna misel, če čebula ne bi imela če ... Preteklost je v preteklosti, NIČ ne moreš spremeniti, je kot v jantarno smolo zalit skarabej, samo gledaš jo lahko, taka JE, JE BILA, BO ...
Obžalovanje preteklosti, ja, na stara leta pride tudi to, tudi pregled vseh neumnosti in obžalovanje.
Popraviti preteklosti res ne moremo, vendar prinese srčni mir, če jo pošteno pregledamo, priznamo sebi in drugim, kar je bilo narobe, obžalujemo in pogledamo, ali se da ZDAJ škodo še kaj povrniti, prizadetim opravičiti in morda malo popraviti posledice – seveda samo, če s tem ne delamo nove škode.
Zanka teh pregledov preteklosti je nevarnost tarnanja in samoobtoževanja vsa nadaljnja leta – in bog ne daj še oteževanja življenja drugim: »Če nisem bila dovolj dobra mama, bom zdaj poskusila vse popraviti in se ne bom dala odgnati od svojih ubogih otrok – prej niso imeli dobre mame, zdaj bom z njimi in jim bom vse povrnila!« Si predstavljate to katastrofo?
Za pregled preteklosti in obžalovanje in popravljanje so potrebni pogum in modrost in prava mera. In ljubezen – ne samo do otrok, ampak tudi do sebe. Sočutje s to babico, ki se sprehaja med preteklostjo in sedanjostjo, med deli in odločitvami svojih mladih let in sedanjim spoznanjem.
Olga se je nasmehnila sama sebi v snahinem ogledalu in si rekla: »Res, staranje ni za reve! Vendar gre, če si le vzameš na pot malo humorja in ljubeznive popustljivosti do sebe in do drugih, pa bo ... In boš super babica, faca stara gospa in vsem prijetna družba, ne pa tovor obtožb in obžalovanja – zoprna sebi in drugim ... Res, vse to narediti iz sebe ni za reve!«
