Za ene dobiček, za druge manj zdravja
Občuten del denarja iz dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja konča v zasebnih žepih, namesto v zdravstvu, zaradi katerega je dopolnilno zavarovanje po volji države nastalo. A spornega ravnanja treh zasebnih zavarovalnic do zdaj ni uspelo odpraviti nobeni vladi.
»To stanje je treba spremeniti. Nesprejemljivo je, da se denar, ki bi ga moralo dobiti zdravstvo, uporablja za druge namene,« pravi dr. Mateja Kožuh Novak, ki je dolgo delovala v skupščini Vzajemne, kjer je po svojih močeh nasprotovala nesprejemljivemu početju; pogosto kot glas vpijočega v puščavi.
In vendar se nič ne spremeni, čeprav je zdravstvo skrajno občutljiv sistem – zdravi ali pa celo ubija, če je v njem kaj narobe. Kako je torej mogoče, da namensko zbranega denarja ne uporabljajo v korist zavarovancev?
»Razlogov, zakaj preprosto ne ukinemo zasebnih zdravstvenih zavarovalnic, ni veliko. Ocenjujem, da jih je okoli 4,5 milijona. Približno toliko je različnih sponzorskih nakazil,« je pred dvema letoma ironično dejal Samo Fakin, dolgoletni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Delovanje zdravstva pozna do obisti.
Sponzorski denar, namenjen tudi političnim strankam, je zagotovo eden izmed razlogov škodljive negibnosti. Drugi, morda še močnejši, je, da je dopolnilno zdravstveno zavarovanje za njegove izvajalce, tri zasebne zavarovalnice, zelo sladek posel. Želijo ga obdržati, za vsako ceno. Denarja za propagandno vojno imajo več kot dovolj.
Zasebnost kot upanje
Dopolnilno zdravstveno zavarovanje je bilo uvedeno leta 1992, ko je zaradi gospodarske krize grozilo, da se bo zdravstvo sesulo. Takratna vlada se je odločila, da so za njegovo izvajanje potrebne nove zasebne zavarovalnice, ker Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije ni sposoben učinkovito poslovati. To lahko omogočijo samo zasebne zdravstvene zavarovalnice, in sicer kot konkurenca javni zavarovalnici.
Nastale so tri zasebne zdravstvene zavarovalnice: Vzajemna, ki je v lasti samih zavarovancev, zdravstvena zavarovalnica Triglav, hčerinsko podjetje Zavarovalnice Triglav, in Adriatic, hči splošne zasebne zavarovalnice istega imena.
Državljani so se za dopolnilno zdravstveno zavarovanje odločali množično. Z razlogom. Z novo ureditvijo jim je namreč obvezno zavarovanje iznenada zagotavljalo le še nujno zdravljenje – reševanje življenja v smrtni nevarnosti in najnujnejšo pomoč v akutnih primerih. Za vse drugo so morali in morajo imeti tudi zdaj dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Če ga nimajo, morajo opravljene storitve plačati iz lastnega žepa. Za večino je to misija nemogoče, saj so zdravstvene storitve, še zlasti zahtevnejše, draga reč. Npr. oskrba zloma noge stane okoli 2.000 evrov, zamenjava kolka brez zapletov okoli 5.000, cena srčne operacije otroka v naših bolnišnicah do 17.000, v tujini, recimo na münchenski kliniki, pa do 40.000 evrov ...
Dopolnilno zavarovanje je skratka za vsakogar nuja, govorjenje o njegovi prostovoljnosti pa svetohlinsko.
Ni vse dobro, kar je zasebno
Poznavalci priznavajo, da je bila uvedba dopolnilnega zavarovanja v takratnih ekonomskih razmerah razumljiva, vsekakor boljša kot finančni zlom celotnega zdravstva. Kajti dodatni denar za zdravstvo je bil nujno potreben.
Niso pa bile nujno potrebne – ali pa so se slabo obnesle – zasebne zavarovalnice. Že po nekaj letih se je namreč pokazalo, da je bila vera v njihovo boljše delovanje prazna, pravzaprav zabloda. Dejstva so prepričljiva.
Javna zdravstvena zavarovalnica, ki zbere 2,3 milijarde evrov iz obveznega zavarovanja, porabi za svoje delovanje dva odstotka zbranih sredstev. Obratovalni stroški zasebnih zavarovalnic, ki letno zberejo skupaj okoli 450 milijonov evrov, so nekajkrat večji kot pri ZZZS. Vzajemna po besedah lastnega vodstva porabi za svoje delovanje 10, Triglav in Adriatic pa celo 15 odstotkov zbranega denarja. Drugače povedano: tri zasebne zdravstvene zavarovalnice za svoje delovanje (plače in druge stroške) porabijo 60 milijonov evrov letno.
To pa še ni vse. Vsevprek kritizirana javna zavarovalnica v glavnem posluje z izgubo. Povsem drugače se godi trem zasebnim zavarovalnicam: večina od njih vsa leta od ustanovitve naprej ustvarja precejšnje dobičke. V zadnjih letih so znašali tudi več kot 20 milijonov evrov letno.
Še posebej čudaško je to, da tri zasebne zavarovalnice takrat, ko je ZZZS zaradi splošne finančne suše in brezposelnosti, na primer v sedanji krizi, prisiljen zmanjševati obseg zdravstvenih storitev, ustvarjajo še višje dobičke kot sicer. Samo znižanje cen štirih terapevtskih skupin zdravil je Vzajemni, Adriaticu in Triglavu prineslo 14 milijonov evrov (!) dobička. In da bo absurd popoln – za nižjo ceno se je v imenu javnega interesa dogovoril ZZZS, ne pa zasebne zavarovalnice.
Ob tako čudaškem sistemu bi pričakovali vsaj to, da bi zasebne zdravstvene zavarovalnice dobiček od dopolnilnega zavarovanja posredovale shiranemu zdravstvu. Vendar ne! Po njihovem pripada njim, ker zakon posredovanja dobička javnemu zdravstvu izrecno ne predpisuje. Pa čeprav po nalogu države le premetavajo denar, ki bi ga moral v celoti dobiti javni zdravstveni sistem. Vzajemna je šele v zadnjih dveh letih manjši del dobička porabila za to, da je zavarovancem znižala premijo. Verjetno je hotela utišati javni gnev do škandalov s poskusom tajkunskega prevzema Vzajemne in do razmetavanja denarja. V odškodninskih tožbah in kazenskih postopkih proti bivšemu vodstvu je samo za odvetnike in sodne stroške v zadnjih letih porabila 400.000 evrov.
Orjaško darilo premožnim
Dopolnilno zavarovanje torej povzroča zdravstvu in bolnikom škodo. Dušan Keber, nekdanji minister za zdravje, ga je označil za zgodovinsko prevaro. Njegova ključna značilnost je med drugim krivičnost, saj v primerjavi s časi, ko je obstajalo samo obvezno zavarovanje, premožnejša tretjina državljanov zdaj plačuje približno 50 milijonov evrov na leto manj, revnejši dve tretjini pa prav toliko več.
Zakaj se torej dopolnilno zdravstveno zavarovanje z zasebnih zavarovalnic ne prenese na javno zavarovalnico, torej ZZZS? To bi bila koristna in najbolj naravna rešitev. Navsezadnje dopolnilno zavarovanje ni zavarovanje za nadstandardno oskrbo, temveč čisto navaden nujni del doplačila za osnovne zdravstvene storitve, ki ga, da bi obvarovali svoje življenje in zdravje, plačujejo skoraj vsi državljani – 95 odstotkov odraslih.
»Dopolnilno zdravstveno zavarovanje je treba ukiniti in ga nadomestiti z ustreznim davkom,« pravi Fakin, »tako ureditev imajo v 17 od 28 članic Evropske unije.« Druge rešitve ne vidi, saj z naraščanjem razslojevanja čedalje več ljudi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ne more ali pa ga le stežka plačuje.
Tako bi veliko privarčevali. Po izračunih bi lahko z denarjem, ki bi ostal zdravstvu, na primer financirali prav vse prve preglede pri specialistu ali opravili kar okoli 12.000 zamenjav kolkov. Lani so jih lahko le 3.900; čakalne dobe so zelo dolge.
Do zdaj je sporno dopolnilno zdravstveno zavarovanje skušalo odpraviti že več ministrov. Leta 2003 Keber, za njim Bručan, potem Marušič. Odpravo te anomalije so jim preprečile zasebne zavarovalnice in vsi tisti, ki imajo s sponzorstvi in drugimi načini od njih neposredno korist. Gantar, predzadnji minister, je bil izjema: odkrito je delal v korist treh zasebnih zavarovalnic.
Vlada Mira Cerarja je napoved, da bo odpravila dopolnilno zdravstveno zavarovanje, zapisala tudi v koalicijsko pogodbo. Če jo bo uresničila in preprečila dosedanje ribarjenje v kalnem, bo koristila veliki večini državljanov. Ali bo zmogla toliko poguma in moči, da bo utišala lobije in tudi v lastnih vrstah skrite nasprotnike te logične in humane namere?
Po višini financiranja zdravstva iz lastnega žepa smo Slovenci v evropskem vrhu, saj plačujemo že več kot 30 odstotkov storitev zdravstva. V drugih evropskih državah skupni delež doplačil iz lastnega žepa znaša bistveno manj – od 20 do 25 odstotkov vsega zbranega denarja. V okviru skupnih plačil iz lastnega žepa gre 13 odstotkov za dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Brez tega denarja bi se zdravstvo zlomilo.
