Neustavljiva Bojana Žokalj Jesih

Zgodbe | jun. '15

Bojana Žokalj Jesih je po več plateh povezana z umetnostjo: po študiju umetnostne zgodovine, po svoji novinarski in uredniški poklicni poti, po literarnem ustvarjanju in ne nazadnje še po ustvarjanju v glini … Vedno se je zavzemala za iskanje resnice in za to, da bi bile povedane tudi dolgo zamolčane in neprijetne stvari iz preteklosti. Daleč pred razpadom prejšnje države je pisala o povojnih pobojih, pisala o tragični usodi Angele Vode, o pokončnih primorskih duhovnikih v času pred prvo in med obema svetovnima vojnama, tistih, ki so bili zadnji braniki slovenske besede na Primorskem, zaradi česar jih je grobo preganjala italijanska, posebno fašistična oblast …

Njena družina izhaja po mamini strani iz Brežic, po očetovi pa s Kranjskega – iz Krške vasi ob Krki, medtem ko se je sama ob očetovem službovanju na Madžarskem rodila v Budimpešti. Ko je prišel čas za šolo, sta jo starša poslala k dobri družinski teti, tako da je štiri osnovnošolska leta preživela v Celju. Ko pa sta se starša vrnila iz tujine, se je družina (Bojana ima še brata arhitekta) ustalila v Ljubljani. Ko je končala osnovno šolo Prežihovega Voranca (z imenitnimi profesorji, kakršen je bil na primer Pavel Kunaver), je gimnazijska leta preživela na nekdanji Šubičevi gimnaziji, kamor so med drugim hodili tudi otroci nekaterih tedanjih znanih politikov. Ona se je raje gibala v krogih »navadnih« sošolcev.

Po gimnaziji in letu, ki ga je preživela v Angliji, je njeno zanimanje za različne študije nihalo. Pomislila je tudi na likovno akademijo, pa ni bila, kot pravi, dovolj samozavestna za ta korak: »Osnovni risarski talent sem sicer morda res nekoliko podedovala po dedu; doma smo hranili njegove imenitne gimnazijske risbe pa tudi tiste, ki jih je na dopisnicah, narisane s svinčnikom, pošiljal s fronte v 1. svetovni vojni. Vendar pa nisem bila dovolj prepričana v tovrstne svoje sposobnosti, in sem se raje vpisala na umetnostno zgodovino in primerjalno književnost, ki sta me prav tako privlačili.«

Med delavci

Po študiju se je zaposlila na povsem novem področju – kot urednica in novinarka tovarniškega časopisa v tedaj veliki tekstilni tovarni Dekorativna. »To je bila zame velika šola – spoznavala sem usode in življenje tri tisoč zaposlenih, večinoma ženk. V tovarni so skrbeli za izobraževanje zaposlenih, razvijali tehnologije, skrbeli za ljudi … Žal pa so tej odlični tovarni škodile politične odločitve, od tako imenovanega tozdiranja naprej. Smrtni udarec pa je tovarno zadel ob osamosvojitvi. Denacionalizacija, privatizacija, zaton. Pa so njene izdelke v letih najvišjega vzpona prodajali v glavnem na zahod, velike količine v Skandinavijo … Dragocene devize pa so morale naravnost v Beograd in potem so le po kapljicah prihajale nazaj …«

Ko je vstopila v uredništvo časopisa TV 15, ki se je kasneje po osamosvojitvi preoblikoval v revijo Svobodna misel, je vnesla precej novosti in aktualizirala vsebine. In vendar je treba pokopati Polinejka je bil naslov članka, v katerem je opozorila na to, da je treba mrtve v povojnih pobojih pietetno pokopati. In pisala je tudi o Angeli Vode in tudi v intervju z Vitomilom Zupanom ni zamolčala nobene njegove kritične izjave, kar tedaj še ni bilo samo po sebi umevno. Njeni članki so obravnavali tudi stališča RKC, ki je vernikom slikala komunizem kot večje zlo od Hitlerjevega nacizma. In spominja se pogovorov z mnogimi udeleženci odporniškega gibanja, starimi predvojnimi komunisti, visokoizobraženimi intelektualci (nekateri med njimi so se šolali celo na Sorboni in na drugih uglednih evropskih univerzah). Mnogi so bili po vojni razočarani, ker je nova oblast na pomembna mesta nameščala 'zaslužne' tovariše brez pravih kompetenc. Objavljala je pogovore z znanimi španskimi borci, ki so izhajali iz mednarodnih izkušenj. Odpirala je nekatere vsebine iz »sive cone« in iskala odgovore na še neodgovorjena vprašanja. V revijo je vnesla vrsto novih vsebin in k sodelovanju pritegnila številne strokovnjake z različnih področij (med drugim je začela odpirati tudi ekološka vprašanja). Njeni redni sodelavci so bili tudi ugledni novinarji iz različnih, ne le slovenskih medijev.

Knjige in filmi

Publicistika in zgodovinopisje sta jo vedno zanimala, posebno v stičnih točkah s kulturo. Knjigo z naslovom Bili so Čedermaci je posvetila spominu na primorske duhovnike, ki so med obema vojnama obvarovali slovensko besedo tako rekoč v zakristiji in so jih preganjale italijanske oblasti v svojem pohodu poitalijanjevanja. 

Ob 80. obletnici konca 1. svetovne vojne in ob 50. obletnici konca 2. svetovne vojne je napisala scenarija ter režirala enourna dokumentarna filma. Meni, da sta tudi v časovni razdalji ohranila svojo pošteno sporočilnost.

Šele v pokoju se je lahko popolnoma posvetila literaturi in lani je tako izšel njen roman Parna pekarna Pogačar. V njem so odsevi ne tako oddaljene zgodovine, govori o ljudeh in dogodkih, ki se »dotikajo tudi vprašanj srca, v veliki meri prav žensk – pa naj so bile fine in zapete, sanjaške, včasih kruto stvarne ali pa malo s 'ciganskim' pridihom …«

Avtorica je pravkar dokončala novo knjigo s 33 kratkimi zgodbami s skupnim naslovom Govoreči predmeti, ki bo v kratkem romala k založniku. Nastaja pa še roman Packa, ki bo govoril konkretno o packah in tudi o packah v prenesenem pomenu.

Razgiban upokojenski urnik

 Bojana je ponosna na svoja otroka. Hčerka Duša Jesih je obetajoča slikarka, sinu Jaru pa mama pravi »multipraktik«, saj se loti in dobro opravi tisoč in eno stvar, ki jih je mogoče ob dobrem premisleku opraviti z lastnimi rokami. Štiriletni vnuk Jurij je pogosto pri babici – dvakrat na teden ga vodi na atletiko. Sinov sin, osemnajstletni Sebastian, pa je Bojanin 'dopisni' vnuk, ki živi v Mehiki, in babica močno upa, da bo kmalu prišel vsaj na obisk v Slovenijo.

Njen razgiban upokojenski urnik pa prijetno dopolnjuje tudi univerza za tretje življenjsko obdobje, saj v njenem okviru pod budnim očesom mentorice Lučke Šičarev uživa v oblikovanju gline. In ker se UTŽO vključuje v najrazličnejše mednarodne povezovalne projekte, se Bojana Žokalj Jesih včasih znajde tudi med temi. Pred nekaj leti je v okviru projekta GRUNTVIK mesec dni sodelovala v neki firenški glasbeni šoli, kjer so naši predstavniki UTŽO približali mladim in starejšim slovensko kulturo in glasbo, kar je bila krasna izkušnja, medtem ko so njihovi predstavniki gostovali v Sloveniji. Prav ta čas pa so končani tudi trije filmi, ki so jih po trimesečnem »treningu« in spoznavanju filmskega ustvarjanja izoblikovali starejši udeleženci v sodelovanju z mladimi – študenti, diplomanti AGRFT. Gre za vprašanja aktivnega staranja in tudi aktivnega medgeneracijskega sodelovanja. Projekt CINAGE je hkrati potekal v Angliji, na Portugalskem, v Italiji in Sloveniji. V vsaki državi so nastali po trije filmi. »Najprej smo imeli kar intenzivno izobraževanje, potem pa smo se lotili dela – vsi smo delali vse in se pri tem tudi zelo zabavali. V mednarodni konkurenci pa se celo zdi, da slovenskim filmčkom ne bo treba zardevati.«

»Če prej ni bilo ne časa in ne možnosti, je v pokoju priložnost, da se človek loti marsičesa, kar si je od nekdaj želel, pa zaradi različnih življenjskih okoliščin tega ni mogel početi. Nekateri se učijo kitajščine, drugi ekološkega vrtnarjenja, tretji slikanja, četrti vzpostavljanja dobrih medsebojnih odnosov … Možnosti je malo morje. Res priporočam. Človek mora imeti tudi nekaj čisto zase. Poleg družine in starih prijateljev. Kdor ima želje in voljo, jih lahko tudi uresniči. Vseživljenjsko učenje nam izpolnjuje življenje, nam prinaša več samozavesti in zadovoljstva. Pa tudi nova poznanstva in prijateljstva,« poudari Bojana Žokalj Jesih. 

 Lidija Jež