O ljubezni in porokah
Poročna fotografija babice in dedka.
Včasih so se poročali v času med štefanovim (26. december) in pustom, medtem ko se danes v mesecih, ko so dnevi toplejši in daljši, vse cveti in je poročno slavje mogoče izvesti na prostem. Pravzaprav je danes vse drugače, kot je bilo včasih. Kaj pa ima sploh poroka skupnega z ljubeznijo? Danes vse, včasih pa to dvoje ni nujno hodilo z roko v roki …
O sklenitvi zakonske zveze so se dogovorili starši mladoporočencev, tako da je ljubezen prišla šele pozneje. Poroka iz ljubezni je razmeroma nov pojav. Ko so starši izbirali ženo sinu, so najprej preverili, ali jim odgovarja, upoštevali pa so tudi, da je bila vsaj toliko premožna kot oni.
Da se to ni dogajalo tako daleč nazaj, vem iz zgodovine svoje družine. Ker je moja babica imela fanta, ki je bil samo kajžar, poroka ni bila zaželena, čeprav sta bila par že štiri leta. Po dogovoru so jo poročili s sosedovim fantom – to je bil moj dedek, ki je imel poklic in službo, česar takrat ni imel vsak. Mislim, da tega nista nikoli pozabila.
Kako je bilo včasih življenje skromno in en sam boj za preživetje, govori tudi tale zgodba o dekletu, ki so jo prišli snubit. Ker je bila lačna, a tudi bolj počasne pameti, si je pripravila kavo, nadrobila kruh, pojedla, ampak ker je bila še vedno lačna, si je obrok pripravila še enkrat. Snubcev pa ni bilo več ... So se bali, da bi nevesta preveč pojedla.
Pravijo, da gre ljubezen skozi želodec. Pa še res je! V Brkinih stari ljudje poznajo pripoved o vdovcu, ki se je ponovno poročil. Dobil je pridno ženico, ki ga je imela močno rada. Ampak mož se je rad spominjal pokojne žene in jo hvalil, kako dobro je kuhala. Nova žena si je zaradi tega toliko bolj prizadevala in se trudila, da bi mu ustregla. In bila je prav dobra kuharica. Se pa je zgodilo neki dan, da je prismodila mineštro. Bala se je, kaj bo rekel mož. Ko pa je pokusil jed, se je zasmejal in rekel: » E, vidiš, tako mineštro je kuhala moja ranca! Vidiš, tako se kuha!« Žena ni vedela, ali bi se smejala ali jokala.
Izkazovanje ljubezni v javnosti ni bilo zaželeno. Nekoč sta se imela fant in dekle zelo rada, na plesih sta se stiskala in poljubljala. Botra je dekle svarila, naj tega ne počne, vsaj ne pred ljudmi, ker si bo nakopalo velik križ. Zaljubljeno dekle je ni poslušalo, odgovarjalo ji je nazaj, da je ta križ ves sladek in oblit z medom. Pravijo pa, da je dekle med s križa prehitro polizalo in ostalo ji je samo življenje. Ko sta se s fantom poročila, nista imela sreče. Prerekala sta se, tepla in v enem letu ločila.
... in njune vnukinje
Mlajši si mislimo, da je svobodna spolnost plod modernega časa, ampak če srečaš starejšega sogovornika ali sogovornico, ki ni ravno sramežljive sorte, ugotoviš, da ni tako. Tudi včasih niso vsi čakali poročne noči in so se znali pozabavati tudi prej. Žgečkljiva in smešna zgodbica je o deklici, ki je spala z deklo. Ta dekla je imela fanta, ki je ni hotel poročiti. Je pa zato rad hodil k njej na nočne pohode. Punčka se je med dogodivščinami delala, da spi, dokler se ni tega naveličala. Povedala je svoji teti, ta njeni mami, in deklici ni bilo več treba spati z deklo.
Bralka ali bralec se bosta mogoče spomnila še marsikatere podobne zgodbice. Je pa dejstvo, da se navade spreminjajo, ljudje tudi, človeška narava pa ne prav dosti.
