Kaj dela žena
Ko je Minca padla in si zlomila roko, je v vodo padlo tudi njuno načrtovanje: nič ne bo zdaj s tistimi dnevi na morju, ki sta se jih tako zelo veselila. No, ona se jih je veselila, zanj je bila morska voda že nekaj let premrzla, v hotelskem bazenu pa se ni počutil kot riba v morju, ampak kot zlata ribica v kozarcu. Bazen na morju! V toplicah je drugače, na morju pa bi on užival v kampu ...
Minca pa je rada hodila predvsem v hotele. Govorila je, da ona vse leto kuha in streže, na dopustu pa uživa, ko drugi strežejo njej. Temu ni mogel ugovarjati, doma je vse potekalo pod njenim skrbnim očesom: hiša se je bleščala od čistoče in hrana je bila vsak dan sproti skuhana in postrežena.
Nikoli se ni poglobil v skrivnosti gospodinjstva, ta del življenja mu je bil tuj in nikoli ni, recimo, niti pomislil, kako čudežno je škatla za toaletni papir vedno polna. Upokojitev mu je prinesla ogromno časa, moral je sesti in razmisliti, kam bo z njim. Žena teh težav ni imela, ona je čas, ki ji ga je prej vzela služba, brez težav zapolnila – bilo je malo več piškotov v veliki škatli in malo več cvetja na balkonu, drugih razlik pa ne.
In ko je našel delo in zabavo in sprostitev zunaj doma – toliko je zanimivih reči, ki jih lahko v mestu počne upokojeni gospod – se je vračal v samoumevno pospravljenost in urejenost. Minca se ni pritoževala, če je hodil od doma. Enkrat na teden je hodila z njim plavat, drugače pa je imela doma dovolj dela.
Do zdaj. Zdaj pa se je tudi zanj bistveno spremenilo ... Minčina roka v mavcu mu je odprla nov svet – svet gospodinjstva. Ljubeznivo je potolažil ženo:
»Bom jaz tebi postregel! Bom vse naredil!« To je tudi resno mislil. Vendar potem ni bilo tako preprosto. Še sanjalo se mu ni, koliko drobnih opravil je v stanovanju!
Spomnil se je tiste stare zgodbe iz šolske čitanke o kmetu, ki je vsako jutro odšel od doma in se zvečer vrnil z vprašanjem, kaj je medtem delala doma žena. Tisti kmet je nekega dne zamenjal z ženo in ostal doma – skipelo mu je mleko, steklo mu je vino iz soda, prismodila se mu je hrana – in še cel kup nevšečnosti. In zvečer je bilo doma vse narobe. Približno tako se je zdaj počutil sam.
Zajtrk, trgovina, perilo v stroj in na vrv, kuhanje preproste hrane – še dobro, da je bila Minca pri sebi in je lahko vse nadzorovala – pomivanje posode (in prav on je bil tisti, ki je preprečil novodobne neumnosti in zato nista imela pomivalnega stroja), kava popoldne, hitro malo počitka, večerja …
Vedno so ostala še drobna opravila, ki niso bila narejena, pa je Minca z levo roko zalivala rože, odmaknila mleko, da ni šlo čez, preverila, ali je perilo že dovolj suho, narekovala listek za nakup …
Da likanje in temeljito čiščenje odpadeta, sta se dogovorila že na začetku njegove gospodinjske kariere. In sploh ni bilo kakšnih hudih kupov za likanje – odkar ne hodi v službo, tudi on nosi majice, ki jih samo zložita. Prvič v življenju se je spomnil kupov srajc, ki so konec tedna čakali na Minco. In srajce so ga potem zlikane čakale v omari, da jih je lahko izbiral.
Zakopan v nikjer vidno gospodinjsko delo je spreminjal pogled na vse skupaj. In ko je potem peljal ženo na kontrolo in odstranitev mavca in slišal, da bo morala roko razgibavati, ne pa preveč obremenjevati, je bil že veteran. Premnoge skrivnosti urejenega doma je spoznal od blizu, in sklenil je, da si bosta od zdaj delo doma delila. Bolje pozno kot nikoli!
In itak Minca pravi, da on skuha najboljšo kavo, boljšo od vseh.
