Primere iz psihološke svetovalnice predstavlja Zdenka Peloz
SREČA
Pri svojem delu vedno znova srečujem ljudi, ki si poleg razrešitve trenutne večje težave želijo biti predvsem srečni. Zdi pa se, da je sreča neulovljiva, vedno znova se jim izmika in hrepenenje ostaja. Naročnica, s katero zdaj delam, trdi, da ji je življenje namenilo samo slabe stvari, izgube, slabo partnersko zvezo, tudi prijatelji so se z leti odtujili. Za nameček se je je lotila še kronična bolezen, ki prav nič ne prispeva k njenemu veselejšemu in kakovostnejšemu bivanju.
Vsi si želimo živeti srečno in zadovoljno, čeprav vemo, da je to nemogoče, saj nam življenje prinaša tudi neprijetne stvari. Recimo, da pri vzgoji otrok mislimo, da bodo srečni, če jim bomo uresničevali vse želje. Posledično bodo imeli čarobno otroštvo, ampak ali jih tako pripravimo na samostojno življenje? Tudi zato imamo veliko telesno odraslih otrok, ki tudi čustveno nočejo odrasti, ostajajo doma in se pustijo še naprej razvajati. Kaj pa je s tem narobe? Starševska vloga je namreč v tem, da svoje otroke naučijo, da so za svojo srečo in zadovoljstvo odgovorni sami, da si postavljajo cilje in da morajo za doseganje le-teh tudi potrpeti, doživeti kakšno razočaranje in neprijetna čustva. Starši z nenehnim osrečevanjem otroke naučijo to, da postanejo pasivni prejemniki sreče in zadovoljstva, ki prihajata od zunaj. Tudi zato želijo odrasli ljudje najti idealne partnerje za skupno življenje, partnerje, ki jih bodo ves čas osrečevali. In ker je to nemogoče, imamo cel kup nesrečnih zakonov in ločitev. Ali je res, da je življenje do enih krivično bolj kot do drugih? Vsem nam se dogajajo tako dobre kot slabe stvari, je pa izjemno pomembno, kakšen odnos imamo do življenja. Sreča v življenju namreč ni naključna stvar, ampak sad trdega dela, in to ne samo v zunanjem, materialnem svetu, ampak predvsem v svoji notranjosti. Življenje je tek na dolge proge in pomembno je tisto, kar vztrajno počnemo, saj prav vztrajnost rodi sadove. S pritoževanjem zase ne naredimo ničesar ustvarjalnega. Tudi če so okoliščine slabe, če izgubimo ljubljeno osebo ali zaposlitev, se je treba obrniti vase in ustvariti boljše razmere zase in za druge. Slovenci imamo pregovor, ki pravi, da je vsak svoje sreče kovač, in to drži. Človek, ki prevzema odgovornost za svoje ravnanje, ve, da je zadovoljstvo v življenju odvisno predvsem od njega samega, in vse probleme rešuje s pozitivno energijo. Zato so takšni ljudje zmagovalci. Ker rešujejo rešljive težave, nerešljive sprejemajo kot nujen del bivanja, znajo pa se predvsem veseliti življenja vsak dan posebej, saj so osredotočeni na vse tisto, kar imajo, in ne na tisto, česar nimajo.
