Prepuščam se življenju
Živa Komac
»Življenje si polnim z ljubeznijo do vsega,« pravi Živka Komac iz Kočevja. Do ljudi, narave in lepe besede. Pesniti je začela zelo zgodaj in nastalo je že kar nekaj pesniških zbirk.
»Najprej sem sodelavcem 'po naročilu' pisala priložnostne verze za različne dogodke. Če bi vse to shranila, bi jih bilo za zbirko. A zame te pesmi nimajo vrednosti, ker nisem v njih jaz. Prvo resno delo je bila drobna zbirka Njej, nastala je po materini smrti. Tretja zbirka Razhajanja je že obsežnejša, ravno tako (Samo) pesem (me) razume.«
Lotila se je tudi otroške poezije v zbirki Gugalnica. Zdaj pa je na lovu za založnikom za zbirko Op(l)azovanja, v kateri so pesmi zadnjih štirih let. Za zavzeto kulturno delovanje je pred leti prejela srebrno občinsko priznanje. Literatura jo tesno povezuje s prijateljicami, ki rade pišejo in se družijo v internem krožku.
Živka Komac ima tudi široko srce, saj je bila pred leti pobudnica projekta Podarimo jim mavrico. »To je bila humanitarna prireditev v okviru Kluba literatov Kočevske. Šlo je za dečka iz šestčlanske družine, kjer je bil zaposlen samo oče, in je imel hudo okvaro od rojstva. Rojen je bil s petimi meseci, pri šestih letih je bil na stopnji petmesečnega otroka. Zato se mati ni mogla zaposliti, zbrani denar jim je prišel zelo prav.«
Prireja literarne večere v knjižnici, v društvu upokojencev pa tudi zunaj občine. Vsako leto sodeluje tudi na srečanju literatov seniorjev Dolenjske in Bele krajine. »Na zadnjih dveh srečanjih me je spremljala kitaristka Miroslava Klun Žerjav. Lani sem prvič nastopila v Maticovi etno hiši v Sodražici, kjer smo se zbrali ustvarjalci iz vse Slovenije Prepričana sem, da se bo ta prireditev dobro ukoreninila v slovenskem prostoru, saj je Ivan Šega neutrudljiv ne le pri pisanju, temveč tudi pri organizaciji prireditev in vodenju v domačem muzeju.«
Ni rojena v teh krajih, saj so se preselili iz Nazarij, ko je imela dve leti. A v Kočevju je pognala korenine, se vklopila v živelj, o čemer priča pesem Moj kraj:
V mozaik kočevske kamenček vgrajen,
iz zgodnjega otroštva mehko oblikovan
in v barvi, ki bledi jo čas, zaznamovan
je v sliko kraja z drugimi spojen.
Tu, kjer sem doma, sem našla ga v davnini.
Z golimi rokami, s prsti izklesala,
ljubezen in zvestobo v vsebino dala,
da bil ponos bi moji domovini.
Njen konjiček je vrtnarjenje oziroma »njivarjenje«. »Rada gobarim, poslušam ptice in veter, ki češe krošnje. In se čudim. Imam ogromno dobrih znancev in prijateljev, njivico, travnike, gozdove in psičko Dino, ki me povsod spremlja. Avtomobila nimam, hiše tudi ne. Imam pa kolo in malo garsonjero, ki je včasih pretesna, a dovolj velika za tiste, ki jih imam rada. Najbolj pa me osrečujeta sin in hči s partnerjema, ki so mi dali štiri čudovite vnuke ter lepšajo in zapolnjujejo že nagubana leta.«
Kot pravi, za naprej nič ne načrtuje, kajti kadar je kaj načrtovala, je vedno padlo v vodo. »Prepuščam se življenju, in kar mi bo prineslo, bom sprejela. Samo razumeti je treba. Res pa me skrbi za zanamce in sploh za naš planet, ki ga preplavlja robotski svet, ki ga izčrpava zavoljo dobička, in človek je Zemljo pribil na križ. In kaj bo za mano? Hm, to pa je vprašanje! Ljudem že zdaj zapuščam svoj rek: Kdor vlaga vase in ne v banko, ne bo nikoli bankrotiral.«
