Pečovnik – tudi v znamenju popotnice Alme
Gasilski dom je tudi izhodišče za pot do Pečovniške in Celjske koče.
Ime naselja Pečovnik, ki je nedaleč od Celja, verjetno izhaja iz slovenskega občnega imena peč, s katerim imenujemo tudi skalnato steno ali rob. V zgodovinskih virih je omenjeno že leta 1480 kot Petschonik. Hiše so raztresene po levem bregu Savinje, med železniško progo in pobočji do okoli sedemsto metrov visokih vrhov Grmada, Grac in Vipota.
Pečovnik sem začel spoznavati ob najopaznejši stavbi – gasilskem domu Prostovoljnega gasilskega društva PGD Zagrad-Pečovnik. Predsednik društva Sašo Farčnik mi je povedal, da letos praznujejo 70. obletnico ustanovitve. Tu je izhodišče za poldrugo uro trajajoč vzpon do Celjske koče, ki je pravzaprav že pravcati hotel, do nje se je mogoče malo naokoli pripeljati tudi z avtomobilom. Ob njem so urejeni gozdna učna pot, pustolovski park in še manjše smučišče.
Dobrih petnajst minut hoda dlje, na pobočju Grmade (620 m), pa stoji Pečovniška koča, ki so jo postavili leta 2006. »Poimenovali smo jo po vasi ter v zahvalo domačinom za pomoč med gradnjo in strpen odnos do planincev, ki so začeli še pogosteje zahajati v njihovo sredino,« pravi Franc Šinko, predsednik Planinskega društva Grmada iz Celja. V bližini vzbuja pozornost kozolec toplar, na katerem je letnica 1885. Prestavili so ga iz vasi Šentjanž pri Svetini, na njem pa je pritrjena plezalna stena. Z jase pred kočo, ki je odprta ob koncih tedna ter med prazniki, se odpirajo lepi razgledi na Savinjsko dolino in okoliško hribovje.
Zatočišče slavne popotnice
K obema kočama se sprva povzpnemo skozi gozd in po travnatem slemenu do večje strmine, v kateri marsikoga presenetijo tramovi, položeni kot stopnice. »Starejši nismo najbolj navdušeni nad njimi!« potoži upokojenski par, ki ga dohitim sredi strmega vzpona. Nenavadno stopnišče se k sreči kmalu konča tik pod majhno prikupno hiško, na katero opozarja tabla. Kar predstavljal sem si, kako sta tu sredi preteklega stoletja posedali Alma Maksimiljana Karlin (1889–1950) in njena prijateljica Thea Schreiber Gamelin (1906–1988). Iz tega dela Pečovnika se ponuja eden najlepših razgledov na celjski grad, zato lažje razumem, zakaj sta toliko let preživeli v samoti. Verjetno ne le zaradi nenaklonjenosti takratnih oblasti. V Celju rojena popotnica, pisateljica, pesnica, zbirateljica in še kaj je med osemletnim potovanjem (1919–1927) spoznala velik del sveta. Njeni članki, potopisi in romani, povezani s potovanjem, so naleteli na dober sprejem bralcev v Evropi. Pisala je v nemščini in angleščini, prvi prevod v slovenščino (Samotno potovanje) pa smo dočakali šele leta 1969. Za njena dela se je začelo povečevati zanimanje šele dve desetletji kasneje. Leta 2009 je bil posnet igrani dokumentarni film o njenem življenju.
Do Almine hiše vodi veliko stopnic.
Alma je bila znana nasprotnica nacizma, njena dela pa so bila v Nemčiji celo prepovedana. Med vojno je morala zapustiti dom v Celju in s Theo je nekaj časa živela v hiši v Zagradu. Ko so jo po vojni nacionalizirali, sta se prijateljici umaknili v samotno hišico. Ves čas ju je pestilo pomanjkanje. Alma je bila zelo bolna, a je do konca vztrajala pri pisanju. Novinarka in slikarka Thea je bila nemškega rodu. Almo je spoznala prek oddaj na berlinskem radiu. Navezali sta stike, Thea jo je obiskala v Celju ter se kasneje preselila k njej. Ilustrirala je nekaj Alminih del, med vojno pa jo je rešila pred koncentracijskim taboriščem. O prijateljstvu z Almo je napisala celo knjigo, ki pa je ostala le v rokopisu: Dvoje življenj – en cilj. Obe sta pokopani v vasi Svetina nad Štorami. Žal so po Theini smrti iz hiše mnoge stvari odnesli neznanci, ki so vedeli, da bodo nekoč nekaj vredne. Nekatere predmete Almine etnografske zbirke hranijo v Pokrajinskem muzeju Celje, v hiši Pečovnik 44, kjer sta nazadnje živeli, pa je urejena stalna razstava z naslovom Samotno popotovanje Alme M. Karlin.
Sledi rudarjenja
Ob vračanju v dolino sem se ustavil na kmetiji Kumer. Ena izmed najstarejših krajank Vida Mlakar, ki si hišo deli s hčerko Silvijo in njeno družino, ve marsikaj povedati o slavnih sosedah: »Alma in Thea sta bili samotarki in v hišici sta živeli zelo skromno. Do najbližje trgovine v Celju sta gotovo potrebovali vsaj uro, saj sta počasi hodili. Ko je Alma umrla, je Theo na samotnih poteh običajno spremljal njen pes. Bila sem na pogrebu obeh. Več sem se družila z mlajšo Theo. Med drugim sem jo spremljala tudi na obisk Titove grobnice v Beogradu,« se spominja preteklih časov.
Ker je bila rojena pred drugo svetovno vojno, dobro ve, kako se je njihov kraj, ki ima zdaj okoli 250 prebivalcev, spreminjal. »Včasih se je v Pečovniku marsikaj dogajalo: imeli smo apnenico, ribogojnico in rudnike premoga. Še se spomnim, kako smo hodili nabirat premog. Res škoda, da je šlo vse v pozabo!«
Mnogi Pečovničani so bili nekoč povezani z rudarjenjem. Po desetletjih obratovanja so leta 1907 zaprli rudnik Pirolit, rudnik Konstanca je obratoval do leta 1959, rudnik Bohemia pa še do začetka šestdesetih let preteklega stoletja. Visokokakovosten premog je kopalo okoli 350 ljudi, jaški pa so bili globoki do okoli 180 metrov. Vinko Bobnič, ki je začel težko delo kot 15-letni fantič, je o preteklih časih napisal tudi knjigo Moje življenje v Krajevni skupnosti Pod gradom.
Tu sta po vojni živeli Alma in Thea.
Na mračno plat zgodovine ob nekdanjem nemškem bunkerju in rudniku Bohemia spominja spominska plošča rudarjem, ki so izgubili življenje med vojno. Opuščeni rudniški rovi pa po mnenju nekaterih skrivajo tudi grobišče povojnih pobojev.
