Hvaležen usodi

Zgodbe | sep. '15

Janez Vedenik

Janez Vedenik je bil dolga leta novinar pri regionalnem časopisu Novi tednik in na Radiu Celje, opravljal je dopisniško delo za Radio Slovenija, nazadnje pa je bil do upokojitve zaposlen pri Delavski enotnosti oziroma pri njeni Slovenski panorami. Vmes pa je vodil radijske oddaje in večje prireditve. Zdaj je v pokoju, še vedno je vnet športnik, zadnja leta predvsem tekač.

Novinarstva nikdar ni dojemal kot poklic. »Enostavno je bilo del mojega življenja, če hočete, način življenja. Vsepovsod sem iskal kaj zanimivega, navezoval stike z različnimi ljudmi, in če drugega ne, sem iz krajev, kjer sem bil na dopustu, pripravil vsaj kakšno reportažo za časopis ali javljanje za radio. Vedno in povsod se je našlo kaj zanimivega. Srečo sem imel, da so me člani družine razumeli in so me pri tem celo podpirali.«

Pri delu se mu je pogosto obrestovala trma, pravi. »Ko sem se odločil, da grem pogledat, kako živijo pastirji v jurtah v Mongoliji, sem tja tudi lahko odšel. Želel sem narediti intervju s svetovnim šahovskim prvakom Garijem Kasparovom, z njim sem preživel dva dni in videl, kako živi, kako potekajo treningi, in tudi globlje spoznal njegovo družinsko življenje.«

Povsod je čudovito

Veliko sveta je prepotoval, in kot pravi, je povsod čudovito. »Svet je enostavno povsod lep na svoj način. Lepo je bilo v puščavi Gobi, vznemirljivo v džunglah … Morda je name še največji vtis napravilo potovanje po Sibiriji, kjer sem bil tudi na Bajkalskem jezeru, in Mongoliji, takrat sem se vozil tudi po sloviti transibirski železnici. No,videl sem res kar precej sveta, rad pa bi ga še več.« Ob tem pa pove, da je doživel tudi marsikaj neprijetnega.

»Ljudje na ulicah Džakarte so dobesedno umirali od revščine in lakote, kar je absurdno. Če bi odšli samo nekaj kilometrov ven iz velemesta, jim ob burni vegetaciji, ne da bi sploh kaj delali, hrane ne bi primanjkovalo. Grozno je bilo tudi v Makedoniji. Doživel sem eksodus, ko so Albanci bežali s Kosova pred Srbi. V tamponski coni, preden so uspeli priti v Makedonijo, ki jih ni mogla hkrati toliko sprejeti, so ljudje umirali od lakote. Predstavniki humanitarnih organizacij so jim po zraku metali kruh in plastenke z vodo in ljudje so se dobesedno tepli za vse to. To sliko imam še danes živo pred očmi in celo tisti vonj čutim tako kot takrat. Nekaj mesecev kasneje sem bil v Srbiji med najhujšimi napadi sil Nata. Videl sem porušene mostove čez Donavo oz. Petrovaradina v Novem Sadu. Ne vem, zakaj, a to me je mnogo bolj prizadelo kot porušene stavbe v Beogradu. Sploh se mi zdi velik greh, če rušijo mostove.«

Kljub vsem tem doživetjem pa je bil Janez Vedenik večino časa novinar pri regionalnem časopisu. »Lokalna informacija je veliko vredna in zelo pomembna. V to nikdar nisem dvomil in še danes menim, da so tisti, ki so vso kariero zaposleni le pri nekem velikem mediju v državi, za marsikaj prikrajšani.«

Ker ima lep in šolan glas, in kot pravijo, ga ima mikrofon rad, je bil dolga leta napovedovalec na Radiu Celje in voditelj mnogih prireditev, tudi takih, ki sta jih prenašala nacionalna radio in televizija. Teden domačega filma in Festival zimzelenih melodij na Vranskem, recimo. »Predvsem imam rad slovenski jezik. Kako lepa je naša govorjena beseda. Boli me, ko vidim, kaj počenjajo s to našo besedo tam, kjer tega sploh ne bi smeli. Jaz bi znova uvedel jezikovno razsodišče. Greh je, da maternega jezika ne obvladajo tudi nekateri izvoljenci slovenskega jezika, ki sedijo v parlamentu. Izredno cenim in spoštujem večino napovedovalcev in napovedovalk na Radiu Slovenija. Če mene kdo vpraša, bi jih kdaj predlagal tudi za Prešernovo nagrado – tako se pa še nihče ni spomnil niti tega, da bi jim podaril viktorja.«

Nočni ptiči

Pred leti so ga povabili k vodenju nočnega programa na prvem programu Radia Slovenija, kar je z veseljem sprejel. »Pri izbiranju gostov nimam težav. V Sloveniji je veliko izjemnih ljudi, ki vedo povedati kaj zanimivega o svojem življenju in delu. Ni treba, da so popularna in znana imena, čeprav se tudi teh ne branim. Nočni program mi je zanimiv tudi zato, ker je čas od polnoči do petih izključno prepuščen novinarju, če izvzamem le novice, ki jih vsako polno uro pripravlja dežurni novinar. Kar najbolj se trudim, da bo pet ur »mojega« sporeda zanimivih za večino poslušalcev. Teh pa,verjamete ali ne, ni malo. Poznam nekatere, ki bedijo samo zato, da prisluhnejo gostu, nekateri ne morejo spati, drugi so v službi. Vsekakor moram omeniti voznike tovornjakov, ki vozijo po vsej Evropi in jim je nočni program nacionalnega radia zelo tesna vez z domovino. Ti se tudi vedno oglašajo, kadar odpremo telefone za poslušalce. No, kar malce ponosen sem, da so mi že pisali Slovenci, ki živijo v Združenih državah Amerike, Kanadi in Argentini in nas poslušajo. Zanimiv je tudi podatek, da ponoči ljudje radio veliko pozorneje poslušajo kot čez dan. Nočni program vodim občasno, ker sem pač upokojen, a še preden sem se pridružil voditeljski ekipi, sem trdil, da bi ta del programa nacionalnega radia zaslužil še več pohval in priznanj.«

Kljub težki bolezni, ki jo je pred kratkim premagal, živi polno življenje. Že nekaj let v knjižnici v Preboldu vodi pogovorne večere z zanimivimi Slovenci. Zelo rad pa teče. »Dva dni tečem po deset do petnajst kilometrov, en dan počivam in potem znova tečem. Včasih odtečem še kakšen mali maraton,velikega pa enkrat ali dvakrat na leto. Tekel sem tudi, ko sem po težki operaciji prejemal kemoterapije in so me obsevali. Sedeti doma in tarnati je jalovo početje. Ob teku čutim globoko hvaležnost. Hvaležnost, da to zmorem, in hvaležnost usodi ali morda nečemu nad nami, ki sta mi to omogočila. Včasih me kdo vpraša, koliko časa še mislim teči. Odgovorim, da ne bom nehal teči, ko bom star, pač pa da bom star, ko bom prenehal teči.«

Marija Kumer


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media