»Rada bi še delala«

Zgodbe | sep. '15

»Rada bi še hodila v službo,« je začela Tanja Hofman, od leta 2012 upokojena univ. dipl. pravnica iz Ilirske Bistrice. Dvajset let je delala na Ministrstvu za kmetijstvo v Ljubljani, še prej pa tudi dvajset let na občini Ilirska Bistrica. »Zaradi Zakona za uravnoteženje javnih financ, ki mu rečemo kar Zujf, sem se morala upokojiti. Prve dneve, tedne in mesece se nisem čisto dobro znašla, saj sem imela veliko prostega časa, česar prej nisem bila vajena.«

»Na upokojitev se vsi počasi privadijo, sploh tisti, ki so po njej hrepeneli in so jo komaj čakali,« pravi. V strokovni literaturi je zasledila, da najhujša čustvena kriza pri novih upokojencih največkrat izbruhne tri do štiri mesece po upokojitvi, pogosto tudi pri tistih, ki so komaj dočakali, da nehajo hoditi v službo. »Novi upokojenec namreč kmalu ugotovi, da si mora sam na novo oblikovati svoj dan, teden in mesec.« Predvsem pa hitro spozna, da njegovega dela nihče več ne potrebuje, ali misli, da je odveč, brez vpliva itd.

»Ko Slovenci in Slovenke vstopajo v tretje življenjsko obdobje, sta pred njimi vsaj še dve desetletji življenja. Družba, ki ji ni vseeno, kako živi tretjina njenega prebivalstva, mora zato imeti domišljeno nacionalno politiko prostega časa in izdelano vizijo izobraževanja za vse generacije odraslih,« je prepričana sogovornica. »Predvsem pa bi morali imeti vsi možnost dela: prostovoljnega ali plačanega!« 

Naša sogovornica se je sčasoma privadila novemu življenjskemu obdobju in s tem spremenjenemu slogu življenja. »Če ne bi bilo univerze za tretje življenjsko obdobje, kjer pridobivam nova znanja in se družim s podobno mislečimi posamezniki, bi bila prepuščena sama sebi.« Prepričana je, da prav izobraževanje starejšim omogoča, da prosti čas preživljajo dejavno, smiselno, namensko in strukturirano.

Čas za vnuke in prijatelje

V okviru univerze se izpolnjuje v angleščini, italijanščini, hodi pa tudi v skupino Spoznavajmo svet in domovino, kjer spoznava bližnjo in daljno okolico domačega kraja. Enkrat mesečno obiskuje še Kulturno klepetalnico, kjer med drugim obiskujejo kulturne dogodke doma in po svetu, med vsebinami so še predstavitve novih knjig, branje knjig in pogovor o avtorju in vsebini, potopisna predavanja, ogled likovnih in drugih razstav, srečanja z ustvarjalci na različnih področjih ter ekskurzije. Rada hodi tudi v kino, na koncerte in v gledališče. Ker teh možnosti v kraju, kjer živi, ni, pogosto pride v Ljubljano, kjer je živela, ko je bila še zaposlena na ministrstvu.

Skoraj vsak dan se tudi sprehaja v naravi, bere knjige, za kar ji je zmanjkovalo časa, ko je bila zaposlena. Televizijo prižge šele zvečer, ko posluša poročila, še najraje pa si ogleda kakšno zanimivo dokumentarno oddajo ali film. Sin Sergej, ki živi v bližini, ima tri otroke: Lino, Elo in Ota. Kot pravi, ji vnukinji in vnuk polepšajo dneve, ko so občasno v varstvu pri njej. Večkrat pa gre z njimi tudi na kakšen izlet.

»Če je prostega časa premalo, ni dobro, če ga je preveč, pa se lahko rodijo dolgočasje in brezciljnost, občutek nevrednosti in slaba samopodoba,« meni sogovornica. Potem poudari, da ima tretje življenjsko obdobje tudi nekaj prednosti: »To je čas odnosov.« Pojasni, da ima zdaj znova priložnost, da se ponovno srečuje in druži s starimi prijatelji, sošolci, nove pa lahko spozna na univerzi za tretje življenjsko obdobje. »Prav klepet in kavica po študijskemu krožku in skupni izleti dajo piko na i izobraževanju.«

Dotakneva se še aktualnih tem. Ker je po poklicu pravnica, si ne more kaj, da ne bi rekla, da se politika preveč vmešava v sodstvo, zlasti v zadnjem času. Hkrati ne razume, kako slovenska država dovoljuje, da vse preveč pravnomočno obsojenih odlaga prestajanje zaporne kazni na podlagi zdravniških potrdil. Nad samostojno Slovenijo je zelo razočarana, kot velika večina Slovencev. »Vsi smo pričakovali urejeno državo, ki bo dobro skrbela za državljana, dobili pa smo goljufive, neodgovorne politike in tajkune, ki mislijo le nase, uničujejo pa našo prihodnost, predvsem pa prihodnost naših otrok in vnukov.«

Fotografijo gospe Hofman smo pomotoma objavili že v poletni Vzajemnosti v prispevku o Ljubi Brank. Za neljubo napako se obema sogovornicama, pa tudi bralcem, opravičujemo. Uredništvo 

Besedilo in fotografija: Neva Železnik