Z gledališčem skozi življenje

Zgodbe | sep. '15

Ljubiteljski igralec in režiser Peter Simoniti, ki je maja letos dopolnil 85 let, še vedno rad stopi na oder … Društvo Ljubiteljsko gledališče Teharje-Celje, katerega gonilna sila je, bogati z idejami, neizmerno energijo, vztrajnostjo, voljo in ljubeznijo do gledališkega ustvarjanja.

Njegov rojstni kraj je Biljana na Primorskem, od koder so njega in njegovo narodnozavedno družino pregnali fašisti, a ga globoke domoljubne korenine še vežejo nanjo. Že kot otroku se mu je porodila misel, da bi s prijatelji igrali. Igrico Zgubljena deklica v gozdu so uprizorili v Zvirčah v neki veliki drvarnici. Prišlo je mnogo gledalcev. Njegov igralski talent so opazili v osnovni šoli v Topolšici. Med drugo svetovno vojno je bila slovenščina prepovedana, zato je za pusta s soigralci v kuhinji zdravilišča skrivaj igral slovensko igro. V šoli pa je deklamiral nemške pesmi.

Ljubezen do igranja je ostala, zato je po vojni sodeloval v Prosvetnem društvu Topolšica, nato v Šoštanju in Slovenj Gradcu. Ko se je preselil v Celje, se je vključil v KUD Zarja Trnovje, sodeloval pa je tudi pri PD Svoboda Prebold in se vozil na vaje v Topolšico. Nadaljeval je v Amaterskem gledališču Celje in Amaterskem gledališču Železar Štore, zadnjih 22 let pa je umetniški vodja, režiser in igralec Ljubiteljskega gledališča Teharje-Celje. Odigral je več kot 60 različnih vlog. Njemu najljubše so Andrej v Kozakovi Vidi Grantovi, župnik v Cankarjevih Hlapcih in Kralju na Betajnovi, Zlodej v Pohujšanju v dolini šentflorjanski, Bonaventura v Župančičevi Veroniki Deseniški, Tong v kitajski drami Krog s kredo, načelnik v Nušićevem Analfabetu in še veliko drugih. Po vojni je bilo Amatersko gledališče Celje prvo, ki je predstave o grofih Celjskih odigralo na Starem gradu nad Celjem, kamor so se zgrinjale množice gledalcev, na eni izmed predstav jih je bilo okrog 3000.

Igralec in režiser

Najraje je igral, ko pa je videl, da ni človeka, ki bi bil pri ljubiteljskem gledališču pripravljen režirati, se je lotil tudi režije. Poleg enodejank in komedij je režiral vrsto recitalov, s katerimi so predstavili češko, poljsko, makedonsko, slovaško in druge lirike, Tagoreja in slovenske pesnike: Župančiča, Kosovela, Prešerna, Balantiča, Šmita in druge. Z recitali še sodeluje z Osrednjo knjižnico Celje in drugimi knjižnicami po Sloveniji. Svoje predstave pa je ponesel tudi med Slovence v tujino – v Tinje, v Pavlovo hišo v avstrijski Radgoni, v italijansko Gorico, na Hrvaško in še kam.

Najljubša mu je dramatizacija novele Alme Karlin Pod Košatim očesom, ki jo je sam dramatiziral in režiral in je doživela okrog 80 ponovitev. Zelo ponosen je na recital Venec spominčic možu na grob Ljubke Šorli v izvedbi igralke Sonje Mlejnik. Rad pripoveduje, kako mu je Zorko Simčič podaril svojo božično legendo Leta nič, dan potem, ki jo je režiral in je bila odigrana kar 84-krat. Zelo ljub mu je Snubač, komedija Čehova, ki jo je režiral in v njej tudi igral poleg Lade Ščurek in Žiga Bedrača.

Poleg igranja pa je Peter Simoniti kot dedek Mraz razveseljeval otroke po vrtcih, šolah in otroke delavcev po delovnih organizacijah. Neprekinjeno je kar 45 let vsakega decembra igral to svojo najljubšo vlogo.

Za svoje bogato kulturno delo je leta 2005 prejel srebrni celjski grb, priznanje Mestne občine Celje, pa tudi številna druga priznanja. O njih pove : »Veliko mi pomenijo. Največ pa mi pomeni to, da sem v svojem igralskem in režijskem delovanju užival in da sem drugim lahko kaj dal.« Ima sina in hčer in je dedek dvema vnukinjama in vnukoma ter praded trem pravnukom in vnukinji. Zdaj živi v Domu pri sv. Jožefu v Celju. »Pot me je pripeljala sem, ker imam rad svojo ženo in čutim dolžnost, da ji v težavah pomagam in sem tu z njo, čeprav bi rad bil doma. Časa je bolj malo. Kljub vsemu bi še rad kaj postavil na oder.«

Besedilo in fotografija: Ljudmila Conradi