Vas, pripeta na strma pobočja Koble

Zgodbe | sep. '15

ODSTRTE PODOBE – BAČA PRI PODBRDU

»Razložena vasica z gručastim jedrom nad podružnično cerkvijo sv. Lenarta iz začetka 16. stoletja in več samotnimi kmetijami v gornjem delu Baške grape je s primorske strani na nadmorski višini skoraj osemsto metrov pripeta na strma pobočja Koble,« je začel pripoved o svojem rojstnem kraju domačin Cveto Zgaga, 67-letni upokojenec novogoriškega Gostola, z Martinove domačije na hišni številki 18. Takoj zatem pa se je kot zagnan ljubiteljski raziskovalec lokalne zgodovine vrnil v čas njenega nastanka, približno osemsto let nazaj, ko so se na tem območju začeli naseljevati kolonisti z južnega Tirolskega.

»Med letoma 1218 in 1251 je oglejski patriarh Berthold Andeški v gornjem delu Baške grape naselil kmete iz okolice Innichena v Pustriški dolini (Pustertal). Ti so najprej poselili območje današnjih vasi Grant in Rut, nato pa je počasi nastalo še 11 vasi: Stržišče, Obloke, Hudajužna, Kal, Znojile, Kuk, Trtnik, Bača pri Podbrdu, Petrovo Brdo in Podbrdo ter v 16. stoletju Porezen. Teh trinajst vasi je tvorilo samostojno upravno enoto – rihtarijo, ki se je imenovala Rut, po letu 1598 pa Nemški Rut. Vodil jo je nadžupan, ki je imel tudi pravico razsojati v sporih med vaščani, znak njegove sodniške moči pa je bil meč, ki je danes shranjen v tolminskem muzeju. Tirolskim priseljencem je patriarh podelil posebne svoboščine in pravice. Bili so svobodni posestniki, smeli so hoditi oboroženi in po svojih gozdovih prosto loviti. Dajatve so imeli dosti manjše kot drugi tolminski podložniki, oproščeni so bili tudi služenja vojaščine. Te pravice so jim deloma odvzeli že Francozi po letu 1809, dokončno pa so ostali brez njih z nastankom občin leta 1848. Na nekdanjo tirolsko poselitev še vedno spominjajo nekateri priimki, zemljepisna imena, ki so še vedno v popačeni nemščini, in značilna govorica starejših prebivalcev, ki zamenjujejo sičnike in šumnike.«

Nekoč 39, danes še 22 hiš

Vas Bača je prvič omenjena v urbarju iz leta 1377 (tri hiše) pod imenom Binchinuel, kar naj bi po navedbah jezikoslovca Silva Torkarja izviralo iz nemške besede Winkel (= kot), ker je kraj v samem kotu doline. V urbarju iz leta 1515 se pojavi novo ime Vetz (kakor so tirolski priseljenci rekli potoku Bača), osem let pozneje pa kot »An der Vetsch in Gereyt« (na Bači v Rutu). V tem urbarju je vpisanih šest domačij v vasi Bača, dve v Podbrdu in ena na Petrovem Brdu, vendar so vse spadale pod Bačo pri Podbrdu. Današnje ime je vas dobila po rečici Bači, ki izvira vzhodno od nje pod Lajnarjem in teče v diagonalni smeri od severovzhoda proti jugozahodu, oblikuje 30 kilometrov dolgo dolino Baško grapo ter se pri Bači pri Modreju izliva v Idrijco.

»Ko je Marija Terezija leta 1770 uvedla hišne številke, je bilo na Bači enajst hiš, največ (39) pa jih je imela v začetku prejšnjega stoletja in največ prebivalcev (270) leta 1870. Danes v 22 hišah živi prav toliko Bačarjev. Od leta 1900 se je v dolino in v druge kraje Slovenije izselilo 98, v tujino pa 70 ljudi,« niza naš dobro poučeni sogovornik žalostne demografske podatke, ki pričajo o trdem hribovskem življenju, zaradi katerega so bili ljudje prisiljeni iti s trebuhom za kruhom. Med temi je bil leta 1963 tudi Cveto Zgaga, ki je po končani osnovni šoli v Podbrdu odšel na Jesenice v poklicno šolo, se zaposlil v železarni in končal večerno šolo za strojnega tehnika. Ker po vrnitvi s služenja vojaščine ni dobil ustreznega dela na Jesenicah, se je leta 1971 zaposlil v Gostolu v Novi Gorici, kjer se je do upokojitve pred sedmimi leti največ ukvarjal s kontrolo kakovosti in materialnim poslovanjem.

Vseskozi pa se je z veliko ljubeznijo vračal v svoj rojstni kraj in se – tudi pod vplivom očeta Leopolda in ob pomoči prijatelja s samotne domačije Hoba pod Kupom Milana Valentinčiča – vse bolj poglabljal v njegovo preteklost, zapisoval in snemal pripovedi starejših domačinov o nekdanjem življenju, zbiral matične podatke, fotografije, razglednice in druge dokumente, shranjeval in proučeval orodja in naprave, ki so jih nekoč tod uporabljali … Sčasoma se mu je pri tem hvalevrednem krajepisnem delu pridružila tudi žena Olga, poslovna sekretarka Goriške knjižnice Franceta Bevka, in tako sta po temeljiti obdelavi vseh hiš na Bači svoje raziskovalno območje razširila še na druge »tirolske« vasi v zgornji Baški grapi, zlasti Stržišče, Kal in Porezen. Tako sta zbrala izjemno dragoceno lokalno zgodovinsko gradivo, ki priča o neverjetni trdoživosti hribovcev v boju za obstanek in ki se zrcali tudi še na obeh objavljenih fotografijah, ki ju je leta 1948 napravil arhitekt in fotograf Tone Mlakar, scenograf pri snemanju prvega slovenskega zvočnega celovečernega igranega filma Na svoji zemlji. Slika s Kontnim vrhom na obzorju prikazuje dela vasi Kajže (s 5 hišami, med njimi tudi Zgagova Pr' Martinu) in Grič (3), druga z Lajnarjem in Kupom v ozadju pa gručasto jedro Vasi (8) s cerkvijo sv. Lenarta. V četrtem najvišje ležečem predelu vasi Ejbrat so bile 3 hiše, na bolj oddaljenem zahodnem koncu pa še samotne kmetije Zakovkar, Kacnpohar in Povdnar ter na vzhodnem Jolpak in Bisagar.

Pomnik hribovskim materam

»Leta 1948 je bilo v vasi 28 hiš in 136 prebivalcev, ki so še obdelovali njive na pobočju Koble. Obdelana je bila vsaka ped zemlje, celo največje strmine so bile prekopane ročno s 'kaponom'; nanje so v koših nanosili gnoj in tudi vse pridelke v koših znosili domov. Pridelovali so repo, peso, zelje, nizki fižol, krompir, pšenico, ajdo; zadnja je bila še posebej značilna za Baško grapo. Na strmih pobočjih so z derezami na nogah kosili prav do vrhov, tudi do 1800 metrov nad morjem. Seno so z 'birklami' spravljali v senike in ga pozimi s sanmi vozili v vas. Ker so se možje v času hribovske košnje kar za štirinajst dni preselili v bližino senožeti, so jim ženske vsak dan po dve uri in več v koših nosile kosilo; in ko si s Koble pogledal proti Soriški planini, si videl kolono belih pik – prtičkov na vrhu košev. In prav tem ženskam – hribovskim materam, ki so z nepogrešljivim košem na hrbtu dan za dnem odhajale na polje ali senožeti, smo v okviru Društva Baška dediščina pred tremi leti sredi vasi postavili pomnik v obliki slike iz peska slikarke Stanke Golob z Grahovega ob Bači. Danes gorskih senožeti ni več, na nekdanjih njivah pa se pase govedo edine kmetije družine Kenda, v ogradi na koncu vasi pa čreda jelenov,« opisuje velikanske spremembe v življenju Bačarjev Cveto Zgaga, ki je po letu 1992 na skednju svoje domačije začel urejati hišni etnološki muzej, v katerem je zbral več sto predmetov, ki nemo pričajo o preteklem življenju na Bači.

Leta 2004 je Cveto Zgaga na pobudo Marka Kende postavil stalno razstavo o zgodovini vasi 'Bača skozi čas' v vaški mlekarni, ki so jo na predlog malih kmetov in pod vodstvom njegovega deda Jakoba zgradili leta 1910 in je delovala do leta 1987. Neutrudnega lokalnega zgodovinarja pa poleg Aleša Bizalja in Dušana Droleta najdemo tudi med ustanovitelji Društva Baška dediščina, ki od leta 2005 deluje na območju krajevnih skupnosti Podbrdo, Stržišče, Grahovo ob Bači, Hudajužna-Obloke in Rut-Grant in katerega predsednica je zadnjih šest let njegova hči Alenka. Društvo skrbi za ohranjanje tukajšnje naravne in kulturne dediščine: obnavlja tehniške spomenike, obuja vaške praznike, postavlja informativne table in spominska obeležja, vsako leto pripravi etnološko prireditev 'Odmevi dediščine', uredilo je tematsko pot Na svoji zemlji, ki poteka po ključnih točkah snemanja tega filma, in jo vzdržuje ... Cveto Zgaga z ženo Olgo vedno prijazno sprejme popotnike skozi vas, skupaj s hčerko Alenko pa jim z veseljem razkaže naravne in kulturne znamenitosti Baške grape, saj sta oba tudi lokalna turistična vodnika. 

Boris Dolničar