Jeza
Za slovenske zmage
Raziskave javnega mnenja sporočajo, da državljani nismo zadovoljni z delovanjem države. To sicer vemo tudi brez zapletenih raziskav, vendar se ob objavah strokovnih ugotovitev nekoliko zamislimo. Kaj je pravzaprav v naši državi narobe? Ali pričakujemo preveč, smo neučakani ali pa so tisti, ki smo jim zaupali vodenje države, nesposobni? Državljani vse manj zaupajo predsedniku države, ki želi vsakomur ugajati, vendar ne zmore o ključnih vprašanjih jasno povedati svojega stališča. Tudi parlament se volivcem ne zdi verodostojno zakonodajno telo, saj v njem prepogosto prevladajo medstrankarska »kupčkanja«. Pri tem tudi opozicijske stranke s svojim »načelnim« nasprotovanjem vladi ne pridobivajo naklonjenosti državljanov. V čem je potemtakem zagata? Preprost odgovor bi bil, da se tisti, ki smo jim zaupali vodenje države, ne zavedajo, kakšna je njihova odgovornost.
Poglejmo primer določitve meje s sosednjo Hrvaško. Zanesljivo je vlada v arbitražni postopek »priglasila« vrsto dokumentov, ki naj zagotovijo Sloveniji dostop do odprtega morja, vendar … To sploh ne more biti predmet kakršne koli arbitraže, Slovenija ta dostop ima. Meja med Hrvaško in našo državo lahko poteka bodisi na podlagi londonskega sporazuma (cona A in cona B) ali pa po katastrskih mejah piranske občine. Drugače povedano, meja na kopnem med Hrvaško in Slovenijo lahko poteka le po sredini Savudrijskega polotoka in tako je določena tudi meja na morju.
Žal tega jasnega stališča predstavniki slovenske države niso uveljavili. Začenši s »prestavitvijo« kontrolne mejne točke na »začasno lokacijo« na Dragonji. Pristojna ministra za ta »začasni umik« sta bila Igor Bavčar in Janez Janša. Danes o tem ne govorita, bolj ju zanimajo možnosti, kako v pravdnih postopkih sebe razbremeniti drugih nečednosti, tudi okoriščanja na račun državljanov, ki sta jih menda zastopala.
Prav zanimivo je, kako se pripadniki politične »elite« izogibajo odgovorom na vprašanja, kdo je pravzaprav odgovoren, da je naša država v krizi. Prav nihče ne pojasni, zakaj je bila sprejeta zakonodaja, ki je omogočila krajo nekdanjega družbenega premoženja. Kako je na primer mogoče, da nekdo brez lastnih sredstev »kupi« podjetje, ki je vredno nekaj sto milijonov evrov. In ko ga pristojna ustanova vpraša, od kod mu nepojasnjen izvor njegovega premoženja, se izkaže, da pravzaprav nima ničesar, da bi mu zato država morala zagotoviti brezplačno pravno pomoč. Oprostite, ali je ob takih ravnanjih čudno, da so državljani nezadovoljni z delovanjem državnih organov? Še več, jezni so, ker jih ima država za bedake, ki ničesar ne vidijo in razumejo.
Vodenje države je zagotovo odgovorna in vse prej kot enostavna naloga. Potrebno je tudi veliko znanja, poguma in občutka odgovornosti. Predvsem do državljanov, ki morajo zaupati, da njihovi izvoljeni predstavniki odločajo v njihovem interesu. Dosedanje izkušnje z našimi » oblastniki« niso spodbudne. Naj spomnimo, brez zadržkov so odobrili milijardne dokapitalizacije bank, zmanjka pa jim denarja, da bi se otroci vsaj enkrat na dan najedli v šolski kuhinji. Tudi tega se ne sramujejo, da morajo delavci, ki jim novodobni delodajalci plačujejo sramotno nizke plače, prosjačiti za makarone in mleko pri človekoljubnih organizacijah.
Naj ponovimo. Vodenje države ne more biti privilegij posameznikov, da jih vozijo v lepih avtomobilih in jim protokol zagotavlja »primeren« sprejem na letališčih (bodisi v Bruslju bodisi na Brniku) – gre v bistvu za odgovornost odločati v dobro državljanov, ki so jim zaupali vodenje države. Žal se dosedanje »elite« pri izpolnjevanju te naloge niso izkazale kot posebej uspešne.
