Irska je najlepša na zahodu

Prosti čas | sep. '15

Kljub naprednemu gospodarstvu ostaja tradicionalna Irska zvesta svojim vrednotam, ki se le počasi spreminjajo. Občutil sem jih na podeželju, še posebno na redkeje naseljeni zahodni obali otoka. Od severa do juga se razprostira več kot tisoč kilometrov razgibane obale. Ponekod se končuje s strmimi prepadnimi stenami. Tako na Irskem najdemo najvišje tovrstne obale v Evropi (Slieve League) pa tudi najspektakularnejše (Clifs of Moher).

Nasprotje prepadnim stenam so dolge peščene plaže. Toda morje je kljub oceanskemu vplivu žal prehladno za brezskrbno namakanje. Kar pa seveda ne odvrne ljubiteljev deskanja na valovih, ki se v neoprenskih oblekah neutrudno predajajo zanimivemu športu.

Gondola za ovce

Odločil sem se podrobneje spoznati polotok Iveragh, bolj znan pod angleškim imenom Ring of Kerry. Dobrih 180 kilometrov dolga ozka krožna cesta vodi skozi samotno pokrajino, tradicionalne vasi, ribiške kraje mimo starodavnih cerkva, osamljenih kamnitih hiš, globokih zalivov, gorskih jezerc in neskončnih pašnikov, na katerih kraljujejo ovce. Sosednji polotok Beara je nekoliko manjši in še redkeje poseljen. Na njegovem skrajnem koncu me je čakalo posebno presenečenje: edina gondolska žičnica na Irskem. Namenjena je povezavi z bližnjim otočkom Dursey. Na njem živi manj kot deset ljudi in nekajkrat toliko ovac. Na otoku ni trgovin, še pubov ne. Ozek morski preliv na vlečni vrvi premaguje preprosta kabina z lesenimi klopmi. V njej najpogosteje prevažajo ovce. Tako se moraš sprijazniti z blejajočo družbo, včasih pa celo počakati na naslednjo vožnjo, saj imajo ovce prednost pred ljudmi.

Na tem koncu Irske velja podrobneje spoznati vsaj še polotok Dingle. Tu sem prevozil najvišji cestni prelaz na Irskem: Conor pass prečka serpentinasta cesta med krajema Dingle in Kilmore Cross. Še posebno slikovita je vožnja po krožni cesti Slea Head Drive. Z nje se ponujajo spektakularni razgledi na razčlenjeno obalo, otočje Blasket in privlačne zalive, polne belega peska. V enem izmed njih so snemali prizore za film Ryanova hči (1969). Po zaslugi tega filma so se za Dingle začeli zanimati turisti. Dodatna privlačnost pa je petnajst let kasneje postal še delfin Fungie, ki igrivo spremlja čolne in ladje v pristanišču. Zadnje je obenem najživahnejši kraj na istoimenskem polotoku. Ponaša se s privlačnim središčem, polnim butičnih trgovin in nepogrešljivih pivnic – pubov. V njih pogosto igrajo in prepevajo pozno v noč. Domačim glasbenikom vsakič znova pritegne navdušena množica obiskovalcev. Ja, irski pub je res še danes središče družabnega življenja. Seveda ob nepogrešljivem irskem pivu. Za neuradno nacionalno pijačo velja temno pivo guinness.

Otoški paradiž

Po celodnevnem spoznavanju ovinkastih cest, ki so spremljale globoke zalive, s cvetočimi rododendroni okrašene obale, mirne rečice in pravcata gorska jezera, sem prispel v pristanišče Baltimore. Ravno pravi čas, da sem ujel trajekt, ki je bil namenjen na otoček Cape Clear.

Dobro uro trajajoča plovba je potekala mirno. Tako kot večino poletnih dni, saj močni vetrovi okoliške vode razburkajo predvsem pozimi. V pristanišču pod prepadnim klifom nas je pričakala gruča otočanov. Vsevprek so se pozdravljali s prišleki in brez naglice mimogrede nalagali pripeljano blago na vozičke in močno zdelane avtomobile. Mnogi otočani imajo enake priimke in imena, zato pogosto pride do zamenjave pošte. Včasih paket priroma na pravi naslov šele čez nekaj dni, ko prejemnik na drugem koncu otoka ugotovi, da ni bil namenjen njemu ...

Pet kilometrov dolg in dobra dva kilometra širok otoček ob jugozahodni obali Irske velja za najjužnejšo točko države. Cape Clear oziroma Oilean Chleire je za domačine najlepši košček Irske. Cape Clear je res nekaj posebnega. Toda res ga začutiš šele, ko na njem ostaneš vsaj nekaj dni. Otok zaznamujejo številne slikovite podobe: prepadni klifi, cvetoči travniki, grmiči, divje rože, resje, slikoviti zalivi, manjše jezero, ruševine starega svetilnika na položnem vrhu ... Cape Clear je pomemben za ptice selivke. Nič čudnega, da je med turisti veliko ljubiteljev ptic in ornitologov. Za opazovanje ptic sta najprimernejša meseca oktober in april. Pestro živalstvo naseljuje tudi okoliške vode. Poleg različnih rib je mogoče videti želve, delfine, morske pse orjake, ki se hranijo s planktonom, in celo kite. Pozimi slabo vreme in močni vetrovi včasih preprečijo prihod trajekta. Takrat obiskujejo otok le najtrpežnejši turisti. Pa ne zaradi cen prenočišč, nižjih za polovico, temveč zaradi posebnega vzdušja in mirnega življenja na enem najbolj odmaknjenih koncev Irske. To je čas, ko res spoznaš življenje otočanov, ki si krajšajo kratke dneve z igrami, druženjem ob glasbi, pripovedkah in plesu. Domačini so bili vedno odvisni od morja in sosedov. V modernem svetu so uspeli ohraniti tradicionalne vrednote in običaje ter preživeti na svoj način.

Poleti kaže otok čisto drugačno podobo. Dobrim sto petdesetim otočanom se pridruži nekaj sto turistov. Hodijo po razgibanih poteh, odpravijo pa se tudi na raziskovanje potopljenih ladij, na ribolov, jadranje ali celo plavanje v hladnem morju. Ob večerih se v katerem izmed treh otoških pubov vedno kaj dogaja. S seboj velja prinesti kako glasbilo ali vsaj veselje do petja, saj gostilniške večere redno spremlja glasba. Prenočišče je v poletnih mesecih priporočljivo rezervirati. To velja tudi za manjši kamp. Začetek septembra s seboj prinese tradicionalni mednarodni festival pripovedovanja zgodb.

Za obisk me je prepričal spletni znanec, upokojenec Chuck Kruger. Čeprav je Američan, so ga domačini že davno vzeli za svojega. Z ženo sta dolga leta živela v Švici. Že ob prvem obisku otoka pred tremi desetletji pa sta se zaljubila v naravne lepote in preprosto življenje. Kupila sta zapuščeno hišo z manjšim posestvom in se po upokojitvi dokončno preselila.

»Domačini so sprva pravili, da naju je prinesel veter! Tako rečejo vsem novim priseljencem in dodajo, da takšne veter tudi hitro odnese. A midva sva ostala, tako kot vedno več prišlekov, ki se zagledajo v otok,« pripoveduje Chuck med pitjem popoldanskega čaja. »In dobro se spomnim, kako sem se kmalu po preselitvi nekega dne čudil objokanim starcem v pristanišču. Mislil sem, da se je zgodila kakšna nesreča, a so samo žalostno zmajevali z glavami: 'Poglej, tudi v najtežjih časih smo sami pridelali vso hrano za preživetje, danes pa nam še mleko pripeljejo z ladjo!'«

Ponovno zanimanje za gelščino

Na otoku Cape Clear še vedno govorijo gelščino, star irski jezik. Prav zaradi tega otok vsako poletje obišče več sto mladih, ki se želijo naučiti tega jezika. Zanje organizirajo poletne tečaje. Na primer: O pomeni vnuk, Mac pomeni sin. Tako je npr. priimek O'Neill – Neillov vnuk, MacCarthy pa Carthyjev sin …

Irska gelščina je eden izmed keltskih jezikov. Vse do 17. stoletja je bil to edini jezik sporazumevanja na Irskem. S prihodom večjega števila angleških priseljencev in s priključitvijo Irske Združenemu kraljestvu Velike Britanije pa so gelščino prepovedali. Po osamosvojitvi Republike Irske leta 1922 je postala gelščina simbol narodne samobitnosti in razglašena za narodni jezik, čeprav jo je govorilo le še nekaj več kot 10 odstotkov otočanov.

Danes ima močno podporo v šolskem sistemu, govorijo pa jo predvsem na zahodu in jugozahodu. V gelščini poteka tudi eden izmed nacionalnih televizijskih in radijskih programov. Leta 2007 pa je irska gelščina postala celo eden izmed uradnih jezikov Evropske unije. Ob tolikšnih vlaganjih in skrbi za ohranitev jezika se danes povečuje zanimanje za izobraževanje izključno v gelščini. Približno 7 odstotkov vseh šoloobveznih otrok obiskuje takšen program. Večina pa se s starim jezikom seznanja v času poletnih počitnic z udeležbo katerega izmed tečajev. Ti so še posebno priljubljeni na tradicionalno irsko govorečih območjih. In otok Cape Clear je eden izmed najprimernejših za to. Podobno kot Aranski otoki pred Galwayskim zalivom. Med njimi je najbolj obiskan največji otok Inishmore, do katerega vozi sodoben katamaran. Dobrih petnajst kilometrov dolg otok je mogoče raziskovati z najetim kolesom, s kočijo ali turističnim avtobusom. Pristanišče je z nekaj pubi, edino otoško trgovino in muzejem daleč najživahnejše. Drugih štirinajst zaselkov pa je videti napol zapuščenih in si je kar težko zamisliti, da na otoku živi nekaj več kot osemsto ljudi. Imajo celo več osnovnih šol, otoškega zdravnika in banko, ki pa je menda odprta le ob sredah.

Besedilo in fotografije: Igor Fabjan