Na svetu jim ni para

Zgodbe | sep. '15

IZ RODA V ROD

Podjetje Perger iz Slovenj Gradca je osvojilo naziv mednarodni mojster domače in umetnostne obrti. Njihovi izdelki, ki so upodobljeni tudi na poštni znamki, so tudi med protokolarnimi darili. Očarali so že mnoge ugledneže sveta. V družini Perger je lectarstvo doma že od leta 1757. Boštjan, Ines in Lucian, otroci Hrabroslava Pergerja, so že deveta generacija, ki se ukvarja s to umetnostno obrtjo. Njihovi osupljivo lepi izdelki rastejo iz tradicije preteklih generacij, ustvarjeni pa so s posluhom in estetiko sodobnega človeka. Kot se pogosto zgodi, pa so bolj znani in priznani zunaj naših meja. Medenjaki, bomboni, sveče so lahko izviren slovenski spominek, okras, priboljšek ali funkcionalen izdelek.

Pogled v njihovo galerijo pove, da so lectarski in svečarski izdelki še marsikaj drugega kot le rdeče okrašeno srce in »sveča kot sveča«. Poleg oblikovne dovršenosti so vsi njihovi izdelki tudi stoodstotno iz naravnih surovin. Za sveče, recimo, pravijo, da je parafin pri njih prepovedana beseda; medenjaki in bomboni, ki so obogateni tudi s cvetnim prahom, propolisom in matičnim mlečkom, pa so pobarvani z naravnimi barvami – koprivo, kurkumo, peso ipd.

Devet generacij družine Perger skriva v sebi neštete zgodbe; mnoge od teh pa Hrabroslav Perger opisuje v nastajajoči knjigi. Za vsakim uspehom so njegovi predniki – njihove odločitve, njihova prepričanja in vera v to, kar so delali. »Vsak pravi lectar mora znati delati medenjake, lectarske figure, bombone, lizike, sveče in še marsikaj drugega; tudi brezalkoholno medeno pijačo, ki so ji stari Slovani rekli ol,« nas poduči gospod Hrabro, kot ga kličejo domači in prijatelji.

Enajsti otrok je bil končno sin

Hrabroslavov oče se je rodil v veliki družini. Bil je zelo želen in težko pričakovan sin, saj se je pred njim rodilo deset hčera. Zato je bilo ob njegovem rojstvu rajanje za vso vas, kjer so jedli najboljše medenjake in pili najboljšo medico. Ob rojstvu sina pa je oče – priznani lectar – spekel 37 posebnih medenjakov (nihče ne ve, zakaj ravno toliko) in jih zakopal v zemljo za kasnejše rodove. Ko je prišel čas, da to »pokopališče lectov« odkopljejo, sta bila povsem cela in nepoškodovana le še dva medenjaka – eden je danes v Etnografskem muzeju Slovenije, drugi pa v domačem muzeju, stara pa sta že 93 let. To tradicijo pa nadaljuje Hrabro – tudi njegovi super medenjaki so previdno zakopani v zemljo za prihodnje generacije. Kako je to mogoče, da tam zdržijo, ga vprašam; odgovor pa se skriva v dejstvu, da se lahko Pergerjevi lectarski izdelki v suhem prostoru ohranijo več kot 100 let.

Lectarstvu bi skoraj odklenkalo

Hrabroslavov oče Rudi se je kot inženir živilske tehnologije najprej zaposlil v tovarni Sana v Hočah pri Mariboru, popoldne pa je ves čas delal doma v svoji pretesni delavnici. Ker je bilo to zanj zelo obremenjujoče, se je nazadnje odločil, da se posveti le svoji obrti. Temu je ostal zvest tudi takrat, ko je bilo lectarstvo v nemilosti, saj so po vojni – predvsem zaradi podobic, ki so jih lepili na medenjake – imeli to za cerkveno dejavnost in zato »ji naj bi odklenkalo«.

Srce lectarja je zapisano tej umetnostni obrti in tako je tudi Hrabroslav nadaljeval tradicijo svojih prednikov. Že kot dojenček je bil stalno v delavnici, saj za obrtnikovega otroka takrat ni bilo prostora v vrtcu, mi je dejal. Njegova mama, profesorica slovenščine, je dopoldne učila, popoldne pa pomagala možu pri lectarstvu. Izhajala je iz ugledne in premožne družine, poročila pa se je v revno obrtniško družino, kjer je bilo, kot pravi Hrabroslav, »edino bogastvo to, da so imeli 11 otrok«. Mi pa dodajmo, da tudi to, da so znali delati in tudi razvijati lect. 

Ne le da je Hrabro nadaljeval očetovo delo, tudi razvijal je to dejavnost, prav tako svečarstvo, kjer pa je bil mojster tudi njegov pokojni brat Mitja. Žal sta tako oče Rudi kot kasneje tudi brat Mitja umrla mnogo prezgodaj. Ostajata pa v živem spominu. Po njiju je namreč imenoval dve izvedbi šaha, izdelanega iz lecta.

Šah za Kasparova, okraski za Vatikan 

Vsaki dve leti je razstava umetnostne obrti in družina Perger se vedno predstavi z novimi izdelki. Včasih pa zmanjka idej in takrat je nervoza na vrhuncu, zato se hitro vname tudi prepirček, a iz takega prepirčka se je rodila tudi imenitna ideja: »Seveda nimate idej, ker ne igrate šaha, tako kot sta ga igrala moj oče in brat, in zato nimate razgibanih možganov ...« Ob tem pa je mami šinila ideja: »Pa letos naredimo šah.« Dve izvedbi šaha iz lecta so naredili – imenovali pa so ju po dedu Rudiju in po očetovem bratu Mitji. Šah je bil zelo odmeven; naša šahovska zveza ga je podarila celo Gariju Kasparovu. Tako zelo navdušen je bil nad njim, da jim je poslal elektronsko pošto z zahvalo, kasneje pa so se slišali tudi po telefonu, ko je naročil še en njihov šah. Povedal jim je tudi, da ga določene okrašene figure spominjajo na ruske babuške.

Nepozaben je bil tudi božič, ko je slovenska jelka stala na trgu sv. Petra v Vatikanu in »se je tam pilo Pergerjevo nagrajeno medico in jedlo bio medenjake ter bombone«. V papeževi rezidenci pa so vsi trije Pergerji krasili 35 jelk. Za izdelavo teh lectovih okraskov je vsa družina potrebovala celo leto in naredili so jih več kot deset tisoč. »Okraševanje vseh teh jelk je potekalo ves teden; ves čas pa sta bila z nami tudi stražarja oz. švicarska gardista. Vse skupaj je bila za nas prav posebna izkušnja,« pravi Lucian.

Ne le rdeče srce

Čeprav je bil pojem lectarstva rdeče okrašeno srce, so Pergerji pogumno segli tudi po drugih oblikah in prepričali tudi strokovnjake. Sicer pa so njihovi izdelki nekaj posebnega tako zaradi bogastva figur kot tudi zaradi vsebine – njihovi lectarski izdelki so narejeni iz posebnega medenega testa, ki počiva najmanj 30 dni v 250 let starih hrastovih čebrih, preden ga oblikujejo in spečejo. Da so njihovi medenjaki dolgo sveže in super živilo, je potrdil tudi Tomaž Humar, ki jih je vzel s seboj na Himalajo; so pa zanj spekli medenjake s krepko povečano dozo matičnega mlečka, cvetnega prahu in propolisa. 

Posebno pozornost pa je treba nameniti tudi njihovim svečam. Odmevne so bele krstne sveče – vosek za le-te edini na svetu belijo po naravni poti – na soncu, to pa je dolg in zahteven postopek. Izjemne pa so energetske sveče z medenim parfumom, ki so njihova inovacija in očistijo prostor ter ljudi negativne energije. Pri snovanju te izjemne sveče je sodeloval tudi Oskar Kogoj. Ko sta se prvič srečala, mu je Hrabro povedal, da občuduje njegove izdelke, kot lectar in svečar pa si je dovolil pokritizirati njegove sveče. In vse od takrat naprej uspešno sodelujeta. Energetske sveče izdelujejo v več velikostih, največje pa so v dar dobili mnogi pomembneži sveta, tudi papež Janez Pavel II., nemški predsednik in dalajlama. Pa tudi Donald Trump in njegova žena Melanija sta za poročno darilo dobila največjo energetsko svečo. 

Deveta generacija

Oče Hrabro in mama Lea z veseljem še sodelujeta z otroki, ki so dostojni dediči priznanega imena njihovega podjetja. Najstarejši Boštjan »ima zlate roke«, kar je ugotovila že babica. Tudi on je po izobrazbi živilski tehnolog, tako kot ded in oče, in tako kot oče ima tudi Boštjan izjemen občutek za razvoj. Druga po vrsti je hčerka Ines – vodila je njihovo prodajno galerijo v Velenju, kjer živi s svojo družino. Toda stroški najema so bili previsoki, zato so kljub izjemnim strankam morali tam zapreti svoja vrata. Tako se Ines vozi v službo v domače podjetje. Tam pa je zaposlen tudi Lucian, magister ekonomije, ki je odgovoren tudi za tuje trge. Povedal nam je, da dela pri širitvi prodaje na Japonsko in v ZDA; drugje pa je posel že dobro utečen. Za to niti ne potrebujejo reklame – mnogi kupci »jih kar najdejo« in potem se dober glas sliši ne le v deveto vas, ampak odmeva v svetu.

Za lectarstvo pa se že zanimata tudi otroka hčerke Ines – Lara in Klea. Bogata tradicija in bogato znanje, združeni z izjemno nadarjenostjo in odgovornostjo, bosta tako še naprej ostali v družini, ki ji na področju lectarstva na svetu ni para.

 Lidija Jež