Ustvarjalnost se obrestuje spomladi
Naše domače pogačice so lepe v naravi ali vrtu, še privlačnejše pa je cvetje kitajske pogačice (Trollius chinensis) v krepki oranžni barvi. Vse pogačice so hladnokalivke, seme moramo sejati že jeseni.
Z naravo in vrtom ni nikoli dolgčas in jesensko obdobje ponuja obilo pestrega zadovoljstva, a tudi nekaj opravil, ki so povezana prav s tem letnim časom. Z nekaterimi vrtnimi deli zdaj ni dobro odlašati. Čebulnicam se že mudi, vsaj tistim, ki naj pripravijo cvetočo dobrodošlico naslednjo pomlad. Na to se moramo pripraviti že pred zimo, da bodo imele korenine dovolj časa za potrebno rast.
Strokovno popolnoma zgrešeno in rastlinam neustrezno je morebitno sajenje čebulic iz »ugodne ponudbe« neprodanih zalog enkrat v marcu. Osnovni elementi cvetne pomladi morajo biti posajeni že jeseni, pa naj bodo to žafrani, vetrnice, tulipani ali narcise. Pravi prostorček za čebulnice je vsak presledek med grmovnicami in drugimi trajnicami, za katerega ne načrtujemo zgodnje pomladne zasaditve. Nekaj koristnih namigov iz prakse pa je vseeno vredno upoštevati. Karkoli že nameravamo nakupovati za jesensko sajenje, je zdaj v glavnem že na policah, a zaloga in izbira se utegneta tudi zmanjševati, zato ne smemo odlašati. Pomembno je tudi, da se ob zgodnjem sajenju ni treba bati mokrotnih dni, ko človek ne more s prsti in motiko v zemljo. Nad posajenimi gomoljčki in čebulami naj bo prsti za njihovo dvakratno debelino.
Predvsem tulipani in hijacinte imajo najraje izrazito peščena tla, težja ilovnata prst jim zagotavlja komaj enkratno cvetenje. Še večjo škodo jim prizadenejo voluharji in miši, zato si pomagamo z zastrupljenimi vabami in pošljemo na fronto kakšnega bojevitega mačkona. Med tulipani so najhvaležnejše sorte botaničnih tulipanov. Zanje velja, da so odpornejši v našem podnebju in so manj razvajeni kot žlahtnejše sorte. Seveda je tudi med botaničnimi tulipani mnogo sort. Dobro jih je saditi v skupine, torej ne v vrsto kot zimski česen! Še nekaj se mi zdi pomembno. Vedno naj bi sadili v skupini le eno sorto, in ne pisane mešanice. Predvsem pa je priporočljivo vsako jesen dokupiti nekaj čebulic.
Jesensko sajenje ima prednost
Semena nekaterih enoletnic je priporočljivo sejati že jeseni in med takšne prištevamo med drugim enoletni in kalifornijski mak ter črniko. Še večje pa je število trajnic, ki jih moramo sejati jeseni, saj jim je za vznik potrebno spremenljivo zimsko okolje nihajočih temperatur in obilnejše vlage. To skupino povedno imenujemo hladnokalivke in vanjo spadajo vse lepotice iz visokogorja pa tudi naš jesenček s krasa (Dictamnus albus). S podobnimi zahtevami so vrtnarsko pomembni vsaj še volčji bob, trobentice, pogačice, telohi in velikonočnice. Podobno je tudi z mnogimi lesnatimi rastlinami, ki jih običajno razmnožujemo s semeni. Za vsak rastlinski rod lahko z nekaj truda najdemo podatek o kalitvenih posebnostih, da kar najvestneje posnemamo naravne zahteve.
Za sajenje in presajanje lesnatih rastlin je najbolje počakati do konca rasti in velja predvsem za listopadno drevnino. Pri njih je pametno potrpeti toliko, da rastline odvržejo liste. V splošnem so sadike za tako korenit poseg v življenje najmanj občutljive od konca poletja do zgodnje pomladi. Nekoliko drugače je z iglavci, ki imajo nekaj svojih posebnosti in drugačne zahteve glede presajanja. Gole korenine iglavcev se posebno rade presušijo, zato naj bi imele sadike vedno izoblikovano koreninsko grudo. Zgoščen koreninski splet nastane pri gojenju v posodah, pri kontejnerski vzgoji. Vrtnarji torej ne vzgajajo le ravnega debla ali košatih vej, temveč tudi korenine. Brez korenin namreč niti najlepše steblo ne bo dolgo živelo. Dobro je vedeti tudi to, da pri zimzelenih iglavcih rastejo koreninice predvsem takrat, ko je nadzemna rast že končana. V času izrazitih koreninskih aktivnosti je prijem najzanesljivejši, in to je vredno izkoristiti tudi pri domačem vrtnarjenju. Zato je september z ostanki toplote idealen za nakupe v drevesnici in za sajenje iglavcev. Spomladi pa s tem ni treba ravno hiteti, saj moramo prej posaditi listavce. Prav gotovo pa drži, da je vraščanje lesnatih rastlin mnogo zanesljivejše pri jesenskem sajenju kot pri spomladanskem.
Pritlikavi iglavci
Zimzeleni iglavci so pomemben vrtni element, in tu se predstavljajo tisa, pritlikava sorta srebrne smreke in počasi rastoča različica bora.
Za naše podnebje primerni zimzeleni iglavci so dobrodošla barvna popestritev posebno v hladnem delu leta, a vsakdo zanje nima na voljo obilo prostora. Tudi za takšno zagato se najde izhod. Mnogi iglavci namreč rastejo počasi in tudi po desetletjih ostajajo precej majhni. Večinoma so to žlahtne sorte sicer prav postavnih izhodiščnih vrst. Zanje je pravo mesto v majhnem vrtu, skalnjaku, na gomili, v tenkočutni parkovni skupinici. Če rastlin sami ne poznamo, moramo zaupati ponudniku. Glede izbire bo znal strokovno svetovati vrtnar oz. prodajalec. Višina ob nakupu je manj pomembna kot to, kar bo zraslo v naslednjih desetih in več letih. In prav pri tej oceni se pokaže znanje kupca in prodajalca. Vedno pa velja, da iglavci zares zaživijo šele po nekaj letih, pa naj bodo posajeni na prostem ali pa jih izjemoma gojimo v posodah.
Vredno se je pomuditi pri počasni in majhni pacipresi, brinu, smreki, boru in korejski jelki, ki je edina jelka za manjše vrtove. Pri nizkem in v širino rastočem brinu je Juniperus x pfitzeriana 'Old Gold' z rumenkastimi iglicami bolj počasne rasti. Med sortami navadnega brina (Juniperus communis) sta v širino usmerjeni sorti 'hornibrookii' in 'repanda', ki sta visoki le 30 do 50 cm. Polegli grmiček iz Severne Amerike je Juniperus horizontala 'Glauca', ki je za sončne skalnjake in grobove, ker raste tesno pri tleh, vendar do 3 m v širino. Kot gostorastoča pritlikava sorta paciprese s temno zelenimi iglicami se posebno dobro izkaže v skalnjaku Chamaecyparis lawsoniana 'Minima Glauca', ki tudi v starosti ne prekorači 1 m. V nepravilnih oblikah školjkasto zvitih vej je posebno slikovita počasi rastoča sorta japonske paciprese Chamaecyparis obtusa 'Nana Gracilis'. Zelo priljubljena je stožčasto rastoča sorta bele smreke (Picea glauca 'Conica'), saj raste izredno počasi in ima letni prirastek le 2 do 5 cm. Smola je le v tem, da jo v suhem in vročem poletju rada ogroža sadna pršica, znana kot rdeči pajek. Počasi rastoč bor je v družbi vrtne azaleje in sleča skoraj nenadomestljiv. Komur je všeč zbita rast do tal obraščenega drevesca, naj se odloči za watererjev rdeči bor (Pinus sylvestris 'Watereri'). Tudi ameriški zeleni bor (Pinus strobus) ima pritlično sorto 'nana'. Vsaj v mladosti je v svoji gosto skrotovičeni rasti zelo lep kar naš domač Pinus mugo, znan kot rušje. Nekatere sorte pritlehnih iglavcev drevesničarji cepijo, zato ne spadajo med najcenejše sadike.
