95 let Šentjakobskega gledališča Ljubljana

Prosti čas | sep. '15

Toliko let Šentjakobsko gledališče žlahtni gledališko in kulturno podobo na Slovenskem in se uspešno postavlja ob bok drugim gledališčem. Še vedno delujejo kot velika družina, delajo z veseljem in v zadovoljstvo gledalcev, za kar igralci ne prejemajo plačila. Igralski ansambel je amaterski, a to besedo lahko v njihovem primeru povežemo z najžlahtnejšim pomenom, ker 'amare' pomeni imeti rad. Predanost gledališču in ustvarjalno navdušenje ljubiteljskih igralcev ter profesionalnih režiserjev, scenografov, komponistov in kopice drugih gledaliških ustvarjalcev dajeta dobre rezultate in prepričujeta že skoraj celo stoletje. Polna dvorana, ki je za gledalce prostor veselja, za gledališke ustvarjalce pa prostor izraza, ustvarjanja in poslanstva, je plod kakovostnega dela in dobrih predstav. Statistika je prepričljiva: v 95 sezonah več kot 500 premier, več kot 15.000 odigranih predstav, več kot 1000 igralk in igralcev, nešteto ustvarjenih vlog in čustvenih doživljajev. Veselje je nepopisno, slavje pa bo skromno, saj jih čez kratkih pet let čaka že stota obletnica delovanja, zato se moči in pozornost že počasi obračajo tja k visokemu jubileju v sezoni 2020/2021. 

V času vsestranske suše po prvi svetovni vojni, ko se je prebujala tudi slovenska domovina, po odmiranju čitalnic so se zbrali navdušenci v takratnem Gospodarsko naprednem društvu za šentjakobski okraj in ustanovili šentjakobsko knjižnico in šentjakobski oder (l. 1920) ter ga spremenili v repertoarno gledališče; v otvoritveni sezoni 1921/1922 so uprizorili kar 16 premier s 56 ponovitvami. Gledališče je živelo v prostorih otroškega zavetišča v Florjanski ulici. Igrali so dela več domačih avtorjev, med njimi Finžgarja, Meška, Kraigherja in Cankarja. Naslednje leto so organizirali prvo avdicijo in dramski tečaj. Mesto režiserja pa je prevzel imenitni igralec Milan Skrbinšek, sicer član Narodnega gledališča (zdajšnje Drame). Šentjakobčani so bili tako zavzeti pri svojem delu, da so že na začetku sezone 1923/1924 praznovali svojo stoto predstavo. Istega leta so tudi podaljšali oder in povečali skromno dvorano, da je imela 100 sedežev in 150 stojišč. Leta 1927 so razpisali svoj prvi abonma in bili zelo uspešni. V sezoni 1932/1933 so se preselili v Mestni dom na Krekovem trgu 2 in delovali do leta 1941, ko jim je italijanski okupator porušil oder in v dvorano naselil svoje gasilce. Med drugo svetovno vojno so spoštovali kulturni molk, po vojni pa so se preimenovali v Šentjakobsko gledališče Ljubljana, mestna oblast pa jim je podelila status polprofesionalnega gledališča. Leta 1946 so z udarniškim delom obnovili oder v Mestnem domu in zmagali na zveznem tekmovanju amaterskih gledališč v Zagrebu. Ljubljanski gledališki krogi so z leti želeli ustanoviti poklicno Mestno gledališče, kamor so povabili tudi Šentjakobsko, a je raje ostalo samostojno. Dobro so delali, zanimanje občinstva je bilo veliko in razpisovali so dodatne abonmaje. Potem pa so se v šestdesetih letih »zgodile« popularne televizijske serije, ki so vplivale na manjši obisk gledališča. Na pobudo šentjakobčanov se je leta 1984 v Mestni dom preselilo Lutkovno gledališče Ljubljana. Čez štiri leta so temeljito prenovili oder, na njem ob 200. obletnici francoske revolucije prvi v Sloveniji uprizorili Figarovo svatbo, predsednik republike Milan Kučan pa jih je ob 75. obletnici gledališča odlikoval z znakom svobode. Z novim tisočletjem je dobilo gledališče nov status, Ministrstvo za kulturo mu je podelilo status društva, ki deluje na področju kulture v javnem interesu.

Uspehe zagreni stvarnost

Leta 2003 jim je Mestna občina Ljubljana skoraj za polovico zmanjšala sofinanciranje, čez pet let je celo prekinila pogodbo za najem prostorov v Mestnem domu, grozila jim je izselitev, čeprav so v obnovo odra vložili ogromno svojega dela in časa. Toda ob podpori številnih uveljavljenih imen v kulturi in ob odprtem dialogu z mestnimi oblastmi so uspeli ohraniti svoj oder, čeprav je bila časovna uporaba odra močno okrnjena. Uspelo jim je ohraniti identiteto gledališča, uprava, skladišča in celo vadbeni prostori pa so se morali preseliti na novo lokacijo, kar je zahtevalo veliko logistike. MOL jim je ob 90. obletnici podelil plaketo mesta Ljubljane in tako potrdil njihovo neprecenljivo vrednost. Šentjakobčani so ponosni na številne zmage na gledaliških festivalih in »svoje« Severjeve nagrajence. Prvi šentjakobčan jo je prejel leta 1977, to je bil Drago Razboršek, sledili so še: Sonja Pavčič, Vlado Zupančič, Anica Šinkovec, Kristjan Guček, Saša Klančnik, Tatjana Rebolj, Ana Lavrinc, Mario Dragojević in Miha Zrimšek.

Zvestoba in prijateljstvo

V Šentjakobskem gledališču uspešno delovanje pripisujejo predvsem zvestemu, dolgoletnemu in nesebičnemu delovanju svojih članic in članov. Spodbujajo medgeneracijsko sodelovanje in prijateljstvo. Tu se v isti zasedbi na članskem dogodku ali zabavi srečata tako upokojenec kot dijak. Iz tovrstnega sodelovanja, druženja in zaupanja se rojevajo življenjska prijateljstva in najmočnejše vezi, ki držijo gledališče trdno tudi v mračnejših časih.

Jubilejna sezona 

V jubilejno sezono 2015/2016 bodo zakorakali s štirimi premierami. Po besedah novega umetniškega vodje Simona Šerbinka »bodo gledalce skušali nevsiljivo zapeljati v svet spletk, klevetanj, lastne ironije, sarkazma na račun politike in smešnic človeških slabosti«. Prva premiera bo sodobna priredba Županove Micke, prve slovenske komedije Antona Tomaža Linharta, v režiji Simona Šerbinka, ki jo je spisal Rok Vilčnik. Dogajanje predstave »Micka« je postavil na obrobje Ljubljane in v čas občinskega praznika vasice šentflorjanske in bo prikazala, da so zaljubljenci v vsakem življenjskem obdobju slepi za napake svojega izvoljenca. A Micki se odprejo oči, vsi potuhnjenci pa se morajo skesati in požeti tisto, kar so slabega sejali. Sledila bo klasična burka Triko Milana Jesiha, režiral jo bo Gorazd Žilavec, ki preigrava vsakdanje življenjske situacije, a jim ob rob postavlja situacije slovenskih in svetovnih literarnih kanonov, ki jih kot absolutne vzpostavljajo šolski učbeniki. Za gledalce bo to skoraj šolska lekcija igralske virtuoznosti, izjemna vaja v slogu, ki pa ni sama sebi namen in med umetnostjo ter življenjem opozarja na absurdnost vsake človeške komunikacije. Ogled predstave bo lahko bolj terapevtski kot obisk psihiatra ali zakonske posvetovalnice. Maratonci tečejo častni krog – popularno črno komedijo Dušana Kovačevića bo režiral Matjaž Šmalc, s katero bo predstavil družinsko pogrebno podjetje družine Topalović in v njem mladega upa, ki pa ne želi slediti načrtom. Nežna tragika je upanje v humorju robustnih moških Topalovićev, kjer nam prevod Primoža Viteza še močneje približa problematiko sodobnega podjetništva. V pomlad 2016 pa bodo vstopili s komedijo Ti nori tenorji Kena Ludwiga, polno gledaliških zmešnjav, situacijske in besedne komike v režiji Gojmirja Lešnjaka - Gojca, ki nas bo s svojim tempom in natančnostjo pripeljala do tega, da svet vidimo malo bolj sproščeno in da se zavemo, kako stvari v našem življenju še zdaleč niso dokončne, kot si včasih domišljamo.

Več o predstavah si preberite na: sentjakobsko-gledalisce.si ali pa si preprosto zagotovite redni abonma po ugodni ceni 25 evrov. Naj vas spremlja prijazna kemija do igranja in nastopanja šentjakobčanov, njihova pot po odrskih deskah pa bo z vašo podporo lažja.

Igralka Mileva Sovdat je v Šentjakobskem gledališču že od leta 1974. Od takrat je veliko in rada igrala, leta 1982 je imela svoj 500. nastop, leta 2008 pa 1.000. Zdaj jih je še veliko več. Rada ima vloge z različno tematiko in pravi: »Vsaka vloga mi je všeč. Lepo je, ko lahko postaneš nekaj, kar sicer nisi. Ravno tako je užitek igrati za otroke, ker tako spontano spremljajo dogajanje, zato je zame kot igralko to še posebno doživetje.« Zelo ponosna pa je na vlogo starke Sigrid v Dediščini, za katero je prejela zlato Linhartovo značko leta 1990. Ni pa to njena edina nagrada. Ponaša se z nagradami harlekin I. in II., bronasto, srebrno in zlato Linhartovo značko, septembra pa bo v Postojni na srečanju amaterskih gledališč prejela še Linhartovo plaketo, ki jo podeljuje JSKD. »V našem gledališču sem zato, ker je lepo, ker se odlično razumemo in družimo s kolegi, ker rada ustvarjam nove vloge. Najlepše pa je, ko je naša predstava uspešna.« Kljub temu pa izpostavlja: »Včasih pa je tudi težko. Težko je, ker nimamo svojih prostorov, na primer nimam svoje omarice, v kateri bi lahko med predstavo pustila svojo torbico, druge stvari, težko je, ker nimamo na razpolago odra, kadar bi želeli, ker smo odvisni od Lutkovnega gledališča Ljubljana, skratka ni več našega gledališča. Toda nihče nam ne more vzeti naših predstav, prijetnega odziva občinstva, čutimo, da diha z nami in nas podpira, to nam da dodatni zagon, da vztrajamo.«

Neva Brun