Z MOJEGA OKNA
Grem pa jaz k njemu!
To poletje je bilo res nekaj posebnega tudi zanj – tako je bilo vroče, da je celo on, stari pomorski maček, poiskal osvežitev v vodi. Take vročine ni doživel od takrat, ko je še kot mornar plul po daljnih morjih in okušal tropsko podnebje. Kot bi hotelo vreme kazati, da se je ekvatorska vročina pomaknila na sever. In je šel plavat tudi on. Na rt se je odpravil, tja, kjer se zadržujejo stari znanci, ki se vsako leto pridejo s celine v to samotno vasico naužit sonca in morja in tišine. Mnoge od njih je poznal že desetletja, z mnogimi se je srečeval vsako poletje na pomolu navsezgodaj zjutraj, ko so prihajali gledat, kaj je ujel. Če je imel dober ulov, so vsi imeli dobro kosilo tisti dan – in tako so se ob ribah in mrežah spletala poletna prijateljstva. Desetletja! Rasel je on in rasli so oni, staral se je on in starali so se oni, prihajali in odhajali in se spet vračali ... In nekatere je poznal bolj od blizu. Recimo, Ivana iz Slovenije, ki je imel enako ime in je bil rojen isto leto kot on, to sta ugotovila takrat, ko sta morala k vojakom. K vojakom! Ko poskuša mladim to zdaj povedati, še sam ve, da se sliši kot pravljica, saj se je od takrat vse spremenilo. Takrat smo bili tu vsi državljani ene države, še sanjalo se nam ni, kaj se bo zgodilo in kako se bo vse spremenilo. Da je nastalo na tem koščku sveta toliko držav in se zdaj naši voditelji prepirajo za meje.
Starih prijateljstev ne more uničiti taka reč, on sam se je Ivana vedno razveselil in vsako leto sta šla vsaj enkrat skupaj položit mreže in zjutraj pobrat ulov. Letos pa Ivana ni dočakal. Neža mu je povedala, da je prišla na morje samo zaradi vnukov, Ivan pa je ostal doma, saj mu je neznosna misel na vročino tu doli, zato bo raje počival v mestu v hlajenem stanovanju. To je bilo res nekaj nepredstavljivega ... Dokler mu ni povedala, da so ji moža pozimi komaj rešili po hudi pljučnici – saj veš, kaj pomeni ležanje za starega človeka! Starega človeka? Res, glej, leta so nas odmaknila od mladosti in zdaj že kar sami priznavamo, da smo stari. To Nežino priznanje ga je zadelo. Pa vendar – po pljučnici je dobro spremeniti zrak in se nadihati morja in borovcev, a ne? Ja, seveda, saj načrtujeta, da prideta septembra, ko se malo ohladi. In Ivan bo do takrat že močnejši ...
Zdaj je september in ni več vročine, voda pa je še topla in mili večeri dišijo po zrelem komarčku – vendar Ivan tudi zdaj ni prišel. Tista pljučnica se je pokazala kot hudo zoprna nevarnost, potrebna kemoterapije in počitka.
Ne bosta letos skupaj nastavljala mrež. Vendar je tudi letos za Ivana pripravljal slanike v olju, in Iva je kar gnalo, da bi mu jih nesel. Če ne more on k nam, grem pa jaz k njemu! Ne spomni se, kdaj nazadnje ga je kaj zbezalo z otoka na celino. Zdaj pa bo šel. Nabral je pri sosedih od vsakega najboljše, kar so imeli za tujce: kozji sir, tistega dimljenega, pa še en kozarec narezanega in vloženega v olje, suhe paradižnike v olju in še kito česna pa suhe smokve in vzel je seveda svoje slanike. Ženske so mu naložile še sivko, lovor in žajbelj, Kata pa je dodala svoj čudežni zvarek iz aloe vere, na tega zdaj vsi prisegajo. Pa je šel. Počutil se je prav čudno, barba s samotnega otoka na poti v slovensko mesto.
Ne, tega poletja ne bo nikoli pozabil! Videti tisto bolnišnico in ljudi v njej – tega pač ne moreš pozabiti! Kakšna hvaležnost je vstala v njem – in kako je zaželel prijatelju, naj se pozdravi! Otok z zdravilnim zrakom ga bo čakal – in on sam ga bo čakal, samo pride naj spet!
Neža je odnesla domov vse čudovite dobrote z otoka, počakale bodo, da se Ivan vrne domov. In ko jih bo zmanjkalo, pride Ivo spet, če onadva še ne bosta mogla na morje. Ali pomagajo slaniki in žajbelj in komarček in aloe vera, niso vedeli, čutili pa so, da prijateljstvo zagotovo greje srca!
