Pripravimo se na šok po prometni nesreči
AVTOMOBILIZEM
Paziti na varnostno razdaljo na prazni avtocesti ni težko, a v gostem prometu je to precej zahtevnejše.
Prometna nesreča je hud stres. Naš organizem se znajde v fazi šoka, ne moremo dojeti, da se je to zgodilo. Naše telo takrat najlažje deluje po naučenih vzorcih, saj nas prevzemajo močna čustva. Osupli smo nad dogodkom in zmedeni, naše misli niso povsem bistre. Takrat smo pod močnim vplivom adrenalina in kortizola, hormonov, ki sta nam stoletja omogočala preživetje, saj sta nas pripravila na boj ali pa beg.
Razumska dejanja so v tej fazi, sploh pri zelo hudih nesrečah, praktično nemogoča, zato lahko delamo le naučene stvari. In zato je tako pomembno, da se v naše možgane vtisne protokol, po katerem se je treba ravnati. Vsi se odzivamo po enakem vzorcu, le različno dolgo se zadržimo v posamezni fazi. Tako po fazi šoka začnemo premlevati dogodek v glavi, pripravimo različne scenarije in se sprašujemo, kako bi lahko drugače reagirali, kaj bi lahko storili drugače. To nam pomaga, da bi se v podobnih situacijah naslednjič znali odzvati.
Sledi faza jeze, ki je lahko zelo neprijetna za okolico. Čeprav je jeza negativno čustvo, nam pomaga, da se sprostimo. Hkrati pa je prav zaradi jeze večja verjetnost, da si bomo dogodek bolj zapomnili in ga ne bomo ponovili. Faza žalosti nam pomaga, da se pomirimo, si naberemo moči in se sprijaznimo z izgubo. Ta faza je toliko težja, kolikor velika je bila izguba – zagotovo ne moremo enačiti izgube pločevine z izgubo življenja ali težkimi poškodbami. Sprijaznjenje je še zadnja faza. Le-ta ne pomeni, da nam je naenkrat prav, da se je dogodek zgodil. V tej fazi dogodek sprejmemo, postane del našega življenja in morda celo v vsem skupaj odkrijemo kaj pozitivnega.
Andrej Brglez, inštruktor varne vožnje, pravi: »Včasih smo za primere različnih naravnih nesreč imeli vaje, da bi si v primeru resnične nevarnosti znali pomagati. Priporočam, da takrat ko slišimo za kakšno hudo nesrečo po televiziji, v glavi razmislimo, kaj je treba storiti, če se znajdemo v taki situaciji. Ali je moj komplet prve pomoči sploh še uporaben? Je odsevni jopič na dosegljivem mestu?« Kaj moramo povedati policistom po telefonu? Na katero številko že moram poklicati? Ali bi še znal nekoga oživljati? Kako zaustavimo krvavitev?
In kaj je treba storiti?
Predvsem se je treba zbrati, pa čeprav je to še tako težko. Čim bolj zavarujmo kraj nesreče, prižgimo utripalke, postavimo varnostne trikotnike. Razmislimo, kje smo, da bomo to lahko s klicem na telefonsko številko 112 sporočili reševalcem, hkrati pa poglejmo, koliko je poškodovanih in kako hudo so poškodovani. Ostanimo pri ponesrečencih, ne puščajmo jih samih, bodrimo jih in jim pomagajmo po svojih najboljših močeh, dokler ne pridejo reševalci. Pri nesrečah, kjer ni poškodovanih, poslikamo situacijo s telefonom in čim prej umaknemo vozila, da je cesta prevozna. Če je potrebno, pokličemo policijo, v vsakem primeru pa moramo izpolniti evropsko poročilo.
V letošnjem poletju pa smo slišali tudi veliko napotkov, kako ravnati ob nesreči, ki se zgodi na avtocesti. Pravilo pravi, da se morajo vozila na voznem pasu pomakniti skrajno desno, tista na prehitevalnem pasu pa skrajno levo. A velikokrat se na avtocesti zgodi, da moramo silovito zmanjšati hitrost in se ustavimo tik za vozilom pred nami. Zato je res pomembno imeti v mislih pravo varnostno razdaljo. Pomoč pri vzdrževanju prave varnostne razdalje že ponujajo nekateri avtomobili. Tako lahko v ponudbi najdemo sistem za opozorilo pred naletom, ki nas bo pravočasno opozoril, da se prehitro približujemo avtomobilu pred nami, in bomo dovolj zgodaj zavirali.
Vsak zastoj še ne pomeni nesreče, a veliko lažje se bo umakniti reševalnim vozilom, če bomo pred sabo imeli dovolj manevrskega prostora, da bomo lahko avtomobil umaknili na rob vozišča. Tega ne počnimo zadnjo minuto, ko se reševalci že komaj prebijajo mimo nas, njihove sirene so dovolj glasne, da se lahko pravočasno umaknemo.
Žal so nesreče del vsakdana. Na to se pripravimo že, ko sedemo v avto. To ne pomeni, da naj nas skrbi že vnaprej, ampak da preventivno naredimo vse, kar je v naši moči, da zaščitimo sebe, sopotnike in druge udeležence v prometu.
