Ohranite spomine za prihodnje rodove
Spomini. S starostjo in zrelostjo privrejo na plan z zavedanjem o našem obstoju in koreninah in z zanimanjem, od kod izhajamo. Takrat začnemo odpirati albume in podoživljati čas in občutke ob pregledu življenjske poti. Koliko pa bodo o tem vedeli naši otroci, kaj šele vnuki?
O tem je razmišljala tudi zapisovalka Irena Eberl iz Ljubljane: »Od nekdaj se mi je zdelo, da ne posvečamo dovolj pozornosti in časa spoznavanju življenja svojih starih staršev, o njihovih starših pa pogosto sploh ničesar ne vemo. Torej naš družinski spomin, ki običajno temelji samo na pripovedih, pogosto ne seže niti tri generacije nazaj. Pisana beseda, ki lahko kljubuje stoletjem, pa je preprosta in učinkovita rešitev problema izgubljanja družinske zgodovine. Zgodba postane še zanimivejša, ko vanjo vključimo stare fotografije s podpisi. Gre za nekakšno nesebično medgeneracijsko izročilo.«
Po izgubi redne zaposlitve je uresničila svojo zamisel. Osrednja oseba prve družinske zgodbe, ki jo je zapisala in je izšla v lično oblikovani knjigi, je bila njena tašča. Do zdaj pa je nastalo že nekaj teh čisto posebnih spominskih knjig. Ogledate si jih lahko na spletni strani: www.ohrani-zgodbo.si.
In na kakšen način sploh nastane družinska zgodba? »Predvsem gre za sproščene pogovore v prijetnem in mirnem okolju, ki ga naročnik izbere sam,« razloži Irena Eberl. »Pri prvem obisku gre bolj za medsebojno spoznavanje in dogovor glede obsega in vsebine. Podpišemo tudi dogovor o nerazkrivanju pridobljenih informacij. Na nadaljnjih srečanjih sogovornik pripoveduje o času otroštva, mladosti, starših, občutkih ob pomembnih življenjskih prelomnicah, obudi kakšno zabavno zgodbo. Sam izbere tudi fotografije, ki dopolnijo njegovo zgodbo, doda lahko kopijo zvezka iz prvega razreda, sliko najljubše igrače, pismo očeta, spomin na prvo ljubezen, risbo vnuka, ročno napisan najljubši recept ... Pač vse tisto, kar mu veliko pomeni. Če želi kdo temeljiteje raziskati svoje korenine, lahko izdelamo tudi družinsko drevo. Pred tiskanjem pa dobi naročnik še enkrat v pregled dokončno pripravljeni dokument.«
Kot pravi sogovornica, jo največkrat poiščejo ljudje, ki se zavedajo pomena ohranjanja družinske zgodovine. »Nekateri so že poskušali pisati spomine, pa imajo težave pri zapisovanju in oblikovanju. Poleg tega se mi zdi, da je lastno zgodbo veliko lažje nekomu pripovedovati, saj se med pripovedovanjem spontano pojavljajo vedno novi spomini.«
Zgodbo lahko zapišete le zase, lahko pa jo posvetite svojim otrokom ali vnukom in jim tako zapustite dragoceno dediščino. Poleg tega z zapisom podarite družinske korenine tudi tistim potomcem, ki jih sploh še ni na svetu.
»Nekateri starejši menijo, da njihovo življenje ni bilo tako pomembno, da bi ga zapisali. Moje prepričanje je, da je vsak človek edinstven, zanimiv in pomemben. Zapisovanje zgodb bi na neki način lahko primerjali s fotografiranjem. Če ste pripravljeni neki trenutek ovekovečiti, da bi se ga kasneje lahko spominjali, potem ste prav gotovo tudi kandidat za zapis družinske zgodbe. Edina razlika je ta, da zgodba ne prikazuje le nekega trenutka, ampak daljše življenjsko obdobje. Marsikdo bi bil prijetno presenečen nad bogato vsebino lastne življenjske zgodbe, če bi se jo le odločil zapisati,« zagotavlja Irena Eberl.
