V službi človekovega dostojanstva
Imre Jerebic
Slovenska karitas še zdaleč ni le ena izmed dobrodelnih organizacij, ki zbira rabljena oblačila ali deli prehranske pakete. Že pred več kot dvajsetimi leti je ustanavljala materinske domove za ženske v stiski, komune za pomoč odvisnikom od trdih drog, zavetišča za brezdomce, odprli so azil za žrtve trgovine z ljudmi, pomagajo beguncem, ki z Bližnjega vzhoda bežijo v Evropo. Poleg materialnih dobrin, ki jih žal potrebuje vedno več ljudi, poskrbijo za psihosocialno pomoč pa tudi za duhovno hrano. Kot pravi Imre Jerebic, generalni tajnik Slovenske karitas, je resda veliko materialne revščine, a med ljudmi je čedalje več čustvene revščine, ki jo spodbuja potrošniška družba.
Ob ustanovitvi leta 1990 je Slovenska karitas skrbela predvsem za begunce z vojnih območij nekdanje Jugoslavije, kasneje so bile potrebe po raznovrstni pomoči vse večje. Kaj pa je njeno glavno poslanstvo danes?
Glavno poslanstvo Slovenske karitas je splošna dobrodelnost. Zbiramo denar in materialne potrebščine za posameznike in družine, delimo hrano, organiziramo zbiralne akcije, pomagamo pri naravnih nesrečah ...
Sodelujemo s pristojnimi ministrstvi, javljamo se na razpise, da lahko izvajamo projekte, ozaveščamo po šolah in cerkvah o aktualnih problemih, pripravljamo seminarje. Strokovno zahtevnejšo pomoč pa omogočamo predvsem ženskam, žrtvam nasilja, zasvojencem, žrtvam trgovine z ljudmi, brezdomcem in odvisnikom od alkohola.
Naša glavna naloga je biti blizu ljudem, zato smo lani sprejeli novo vizijo: Karitas – ljubeča skrb Cerkve za ljudi v stiski, glas revnih v družbi in v službi človekovega dostojanstva. Naše mesto je predvsem tam, kjer so stiske nepokrite. Velikokrat sta topla beseda in prijazen odnos pomembnejša od materialne pomoči.
Vaša dejavnost v veliki meri sloni na prostovoljcih, ki jih imate zavidljivo veliko. Ali je zanimanje za prostovoljstvo živo tudi med mlajšimi generacijami?
Imamo izredno razvejano mrežo prostovoljcev, več kot 10 tisoč jih je, vsaj še pol toliko jih pomaga pri večjih akcijah. Večina naših prostovoljcev je starejših, to je dejstvo. Če gledamo čisto realno, ima ta generacija čas za dobrodelnost. Srednja generacija ima skrbi, da preživi, poleg tega ima veliko drugih obveznosti. Imamo tudi mlade prostovoljce, ki jih vključujemo v določene projekte, na primer letovanje otrok, pomagajo pri pripravah na romanje. Prepričan pa sem, da tako dobijo dober zgled in bodo v prihodnje ostali sodelavci Karitas.
Naša sreča je, da imamo v ozadju dobre župnike, ki znajo usmerjati prostovoljce. Naj pa omenim, da lahko z nami sodelujejo vsi, ki dojamejo naše poslanstvo, in ni nujno, da so verni.
Skrbimo za to, da so prostovoljci dobro organizirani in da se strokovno izpopolnjujejo – pri tem nam pomagajo zunanji strokovnjaki. Usposabljamo se tudi zato, da znamo človeka usmeriti kam drugam, da bo dobil tisto, kar potrebuje.
Pomembno pa je, da se prostovoljci tudi družijo med sabo, za to poskrbimo na seminarjih in romanjih, da poklepetajo in izmenjajo mnenja in izkušnje.
Ali se dovolj hitro odzivate na aktualne razmere oziroma potrebe?
Od časa do časa nas evropska (Caritas Europa) ali svetovna Karitas (Caritas Internationalis), katerih člani smo od leta 1995, opozori na kak pereč problem, pa se vključimo in aktivno sodelujemo. Recimo, zdaj je v ospredju begunska problematika. Saj vidite, kaj se dogaja po Evropi, ki je popolnoma nepripravljena na tak naval beguncev. Tudi nas ne bo obšlo. Že maja smo izrazili pripravljenost, da se vključimo v reševanje, in se že dogovarjamo z zunanjim ministrstvom. To bo težka pot, morda država ne bo za to, ampak mi smo pripravljeni.
Pomembno področje dela je tudi odzivanje na naravne in druge nesreče tako doma kot tudi po svetu. Žal se v Sloveniji kar kopičijo. Razvili smo tudi dober model sodelovanja z občinami in drugimi organizacijami pri pomoči prizadetim ob poplavah in drugih nesrečah.
Kot kaže, nas v bližnji prihodnosti čaka večji naval beguncev, predvsem na severovzhodnem delu Slovenije in ob prometnih poteh v smeri Nemčije. Poskušamo oblikovati strategije za pomoč, pozivamo k mrežnemu sodelovanju vladnih in nevladnih organizacij, začeli smo zbirati denarna ter v Mariboru in Celju tudi materialna sredstva za pomoč beguncem. K pomoči in odprtosti za migrante poziva tudi papež Frančišek. Podobno je bilo pred devetimi leti, ko so nas iz Rima prosili, da bi se vključili v boj proti trgovini z ljudmi. Sodobno suženjstvo je ena najgrših plati našega časa, začelo se je z ženskami, zdaj je vedno več trgovine z otroki. Imamo krizno nastanitev, delamo z žrtvami. Čeprav so nam mnogi rekli, da to ni poslanstvo Karitas.
Saj so vam oporekali tudi na začetku, ko ste vpeljevali programe za odvisnike …
Pokazalo pa se je, da je drog vse več, pojavljajo se vedno nove in vse bolj nevarne, žal pa so tudi lahko dostopne. To je skrb vzbujajoče.
Da o alkoholu ne govorim. Zame je alkohol največja revščina našega okolja, toliko gorja prinaša s seboj, pa ga še ne jemljemo resno – ne pri mladini ne pri srednji generaciji. Pa tudi med starejšimi ga je veliko. Zato že enajst let zapored pripravljamo akcijo 40 dni brez alkohola. In jo bomo še naprej. To je preizkušnja za vsakega posameznika, ali je sposoben toliko časa zdržati brez pijače. Začeti je treba v svojih domovih, saj alkoholne pijače ponujamo na vsakem srečanju, na vsakem slavju. Kdo pravi, da je sok samo za otroke? Me prav veseli, ko vidim, da kdo kdaj nazdravi z vodo.
Slogan Karitas – 25 let v službi človekovega dostojanstva je pomenljiv. Zakaj pri svojem delu toliko poudarjate ravno to: dostojanstvo in spoštovanje do ljudi, ki jim pomagate?
Del našega poslanstva je v tem, da vzpostavimo spoštljiv odnos do drugega. To velja tudi za druga področja v našem življenju: v družini, v službi pa tudi pri uporabnikih, ki pridejo k nam v osebni stiski. Držimo se pravila: k ljudem je treba pristopati z empatijo, vsakega človeka je treba videti, mu prisluhniti in vzpostaviti z njim odnos – šele nato mu dati tisto, kar imamo oziroma kar potrebuje.
To je pot, ki ni enostavna. Saj veste, k nam prihajajo različni ljudje z različnimi težavami, napeti, jezni – včasih tudi upravičeno, ker se jim godi krivica, pa se morajo ponižno zateči k nam. Ne glede na to, da je uporabnik lahko grob do mene, moram ohraniti spoštljiv odnos. Kdor začuti, da ga sprejmemo z empatijo, se razbremeni, na neki način tudi omeji svoja pričakovanja, ki so pogosto prevelika.
Se pa vsak dan znova učimo, kako človeka sprejeti. Tako smo v službi človekovega dostojanstva.
Kako zbirate sredstva za pomoč? Denarja je verjetno vedno premalo ...
Del sredstev dobimo iz Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO). Pred leti smo si humanitarne organizacije priborile več denarja iz tega naslova, z desetih odstotkov smo prišli na 35 odstotkov, preostalih 65 odstotkov pa prejmejo invalidske organizacije. Želeli bi si sicer še več. Naše potrebe so se namreč močno povečale, saj k nam prihaja tudi mnogo invalidov. Za posamezne programe se javljamo na razpise ministrstev, hrano za prehranske pakete pa dobivamo iz blagovnih rezerv in ukrepa Evropske unije.
Največji vir dohodkov pa so donatorji, dobrotniki. Zadovoljni smo, da nam ljudje zaupajo, prispevajo za naše akcije, namenijo nam tudi del dohodnine. Ravno smo zaključili akcijo zbiranja za šolske potrebščine, zbrali smo več kot sto tisoč evrov.
Kako pa poskrbite, da pride pomoč v prave roke?
Delamo pregledno, imamo dober nadzor nad razdeljevanjem sredstev, poročila so javno dostopna. Doma dajemo zbrani denar župnijskim karitas, ki najbolje poznajo potrebe v svojem okolju. Če gre za akutno situacijo na tujem, pa se povežemo z nacionalnimi organizacijami. Lani, ob poplavah, smo odlično sodelovali s Karitas v Bosni in Srbiji. Zbrali smo res veliko in o porabi denarja so nam posredovali vsa poročila.
Slovenci veliko darujejo tudi za stiske ljudi v tujini, saj čutijo, da so potrebe po svetu še dosti večje. Imamo dobro mrežo misijonarjev in ves denar, ki ga zbiramo v programu Za srce Afrike, razdelimo neposredno prek njih.
Ali vam donatorji enako zaupajo tudi po finančni aferi v mariborski nadškofiji v zvezi s propadom cerkvenih holdingov Zvon Ena in Zvon Dva?
Lahko rečem, da smo pričakovali večje posledice, izkazalo pa se je, da ljudje dobro ločijo, kaj pomeni finančni škandal, ki so ga zakuhali nekateri v eni izmed nadškofij, in kaj je dejavnost Karitas kot dobrodelne organizacije. Nikoli nismo nič sodelovali, nismo kupovali delnic, tako da ugleda Karitas ta afera ni omajala.
V Slovenski karitas zelo ločujemo profitne in neprofitne dejavnosti, nimamo lastnih objektov niti kakega velikega voznega parka. Zagovarjam načelo, da če smo dobrodelna organizacija, potem ne ustvarjajmo dobička. Saj potem ne moreš nagovarjati dobrotnikov niti nimaš obraza do prostovoljcev.
Omenili ste, da je revščine veliko, žal ne le materialne. Na kaj ste mislili?
Bodimo realni, ubogi bodo vedno med nami. Vendar Slovenci revščino, zlasti materialno, skrivamo. Sta pa na pohodu dve vrsti revščine: čustvena in pa duhovna revščina, zlasti vprašanje smisla.
Do zdaj smo se vedli, kot da znamo obvladovati vsa dogajanja na čustvenem področju. Zdaj pa se je ob tolikih strahovih skupnega življenja izkazalo, da jim nismo kos. Težijo nas zamere, nesposobnost sožitja s preteklo zgodovino, ne znamo se spraviti, odpuščati drug drugemu ... Vse nekako napol naredimo, potisnemo pod preprogo in živimo naprej. Pa nas vse to dohiti na drugačen način, prek bolezni ali prehitre izgorelosti. Čustvena lakota pa pripomore k zlorabi drog in alkohola.
Tu lahko sodelavci Karitas najprej pri sebi nekaj naredimo: če si čustveno uravnovešen, se dobra energija širi, podarjamo jo drugim.
Pozna se, da je premalo spoštovanja v družbi, ne znamo postavljati mej. Tudi naši uporabniki se znajo mnogokrat iti igre brez meja in nas poskušajo izkoristiti.
Ali je za to kriv sodobni čas, tehnologija, potrošništvo?
Čas se res spreminja, ampak je obvladljiv, vsaj jaz tako mislim. Ljudje ne potrebujemo vsega, kar nam potrošniška družba ponuja. Pa vsrkavamo vse, kar vidimo in slišimo v reklamah, kupujemo tudi tisto, česar ne potrebujemo. Pri tem starejši niso nobena izjema, čeprav bi včasih morali uporabiti zdravo pamet, kot je rekel že Anton Trstenjak. Ali res potrebujemo vsega toliko – od zdravil naprej? Iz prehrane smo naredili celo znanost ...
Veste, ni nujno, da vedno kaj prineseš, ko greš h komu na obisk. Bolnikom ali ostarelim, ki ne morejo ali ne smejo vsega jesti, je tako brez pomena nositi hrano. Sebe nesi! Tega bo človek najbolj vesel.
Kljub obilju v trgovinah pa vedno več starih ljudi živi v pomanjkanju. Kaj po vaših izkušnjah najbolj potrebujejo?
Ugotavljamo, da se potrebe starejših spreminjajo. Ravno zato sredi septembra pripravljamo strokovno srečanje, na katerem bomo ugotavljali, kakšne so njihove potrebe. Najti moramo načine, kako pristopiti k njim in katero pomoč jim ponuditi.
Še ne dolgo nazaj so starejši pomagali svojim otrokom in vnukom tudi finančno, zdaj nimajo več niti zase. Ljudje so v hudih stiskah, delali so 40 let, a se ne morejo preživiti. Poleg tega jih skrbi, kako bo, ko ne bodo mogli več skrbeti zase. To so motnje sistema. Spremenil se je njihov način življenja, postali so osamljeni. Vzeti je treba v zakup nove bolezni, veliko je demence, depresij, alkohola, nasilja, tudi od družinskih članov. Tu je spet vprašanje spoštovanja. Marsikje je v družinah prekinjena komunikacija starejših z otroki in celo vnuki, čeprav si tega starejši ne želijo.
To so dejstva, ki jih moramo upoštevati, se ustrezno pripraviti in organizirati. Pri tem imamo to prednost, da lahko izkoristimo mrežo prostovoljcev, ki so večinoma starejši. Poznajo se, lažje pristopijo ali navežejo stik.
Kako pa zdaj skrbite za starejše?
V župnijah po navadi pripravljajo srečanja za starejše ali pa medgeneracijska srečanja. Še posebej na Primorskem in tudi drugje delujejo samopomočne in medgeneracijske skupine za starejše. Opažamo, da starejši radi pridejo tja, kjer se počutijo varne. Saj ni čudno, mediji nas nenehno vznemirjajo z zgodbami o zlorabah, ropih, nesrečah … V Sončni hiši v Portorožu spomladi in jeseni organiziramo letovanja za starejše, kamor radi prihajajo, da zamenjajo okolje, se umaknejo od doma, se družijo z drugimi. Nekatere župnijske karitas pomagajo tudi na domu pri hišnih opravilih in podobno. V Ljubljani in Celju posojajo invalidske pripomočke. Karitas je tako na različne načine z družabnimi dogodki, obiski in tudi materialno pomočjo v živem stiku z več kot 45.000 starejšimi.
V tujini Karitas upravlja domove za starejše, odpira ljudske kuhinje. Pri nas je drugače ...
Domovi za starejše po mojem mnenju niso najboljša izbira, ker so predragi, in vprašanje je, ali res dajejo stanovalcem tisto, kar potrebujejo. Karitas in župnije imajo v oskrbi deset domov, gradili smo jih sami, pa jih ne bomo več, ker je predrago. Zastavili smo sicer drugače, a ko smo dobili koncesijo, smo morali program prilagoditi in dvigniti normative.
V Avstriji, recimo, Karitas upravlja večino domov za starejše, jih je pa zgradila država, ki tudi finančno podpira programe, zato so za stanovalce cenejši. V tujini se vedno bolj usmerjajo v druge oblike pomoči, na primer v dnevne centre, ali pa so nastanitve v domovih skromnejše in zato cenejše. Pri nas je glavna težava, da sociala in zdravstvo ne prideta skupaj. Vsi gledajo samo skozi finance, premalo pa skozi solidarnost, predvsem pa premalo skozi očala človeka, ki ga želimo ohraniti v matičnem okolju in s katerim moramo zelo spoštljivo ravnati, ker je veliko prispeval k napredku družbe.
Pričakujemo pa, da bo država uspela unovčiti evropska sredstva za drugačne oblike bivanja oziroma pomoč starejšim, ki bivajo doma. Dejstvo je, da starejši želijo živeti doma, ne v institucijah. A nekaterim stvarem se bodo morali kljub vsemu odpovedati. Če ne moreš več vzdrževati in ogrevati velike hiše in imaš z njo same stroške, jo je pač bolje prodati. Marsikateri starejši žal raje zmrzuje v eni sobici, ker je pozimi ne more ogrevati …
V okviru mreže Slovenske karitas deluje šest škofijskih ter 459 župnijskih in območnih karitas ter dva zavoda, ki izvajata socialnovarstvene programe za ženske v stiski in v pomoč odvisnikom (šest materinskih domov in šest komun). Lani so z zbranimi sredstvi pomagali 106.294 ljudem v stiski po vseh slovenskih krajih (hrana, oblačila, šolske potrebščine, higienski pripomočki, plačilo najnujnejših položnic).
