Rezbari in ohranja kulturno dediščino
Mirko Kogelnik
Upokojeni gradbeni tehnik Mirko Kogelnik iz Podvelke ni le prizadeven zbiratelj predmetov naše kulturne dediščine, ampak tudi izvrsten rezbar, ki s starim kolarskim orodjem ročno izdeluje replike in imitacije nečk, mlinarskih zajemalk, gozdarskih kuhalnic, večnamenskih posod, flosarskih žlic, zajemalk za začimbe, žlic za polento in drugih gospodinjskih pripomočkov. Za osmero od njih je prejel tudi certifikat Obrtne zbornice Slovenije, ki potrjuje, da gre za izvirne izdelke domače obrti.
Ob tem pa z veliko zavzetostjo proučuje rokodelsko preteklost zgornje Dravske doline, pripravlja predavanja in prireja razstave ter tovrstne veščine, znanja in spretnosti v učnih delavnicah prenaša na nove rodove. »A čas, ki ga živimo, žal ni naklonjen rokodelski kulturni dediščini,« pravi zagrenjeno in nadaljuje, da »osnovne šole ne vzgajajo otrok tako, da bi spoštovali stara znanja in poklice, ki jih še vedno potrebujemo. Še več, današnja mladina se pravzaprav sramuje fizičnega dela – vsi bi bili le nekakšni pisarniški delavci oziroma delali v poklicih, za katere menijo, da se tam ni treba kaj dosti naprezati. Neki profesor mi je nekoč rekel, da narava pač ni vseh ljudi obdarila s sposobnostmi, da bi postali zdravniki, urbanisti, projektanti itd., mnogi pa bi bili lahko uspešni v rokodelskih poklicih. Vendar pa starši in okolica, v kateri živijo, praviloma mlade silijo v šole, v katerih bodo pridobili 'boljšo' izobrazbo. Kakor da je delati kot zidar, tesar, mizar ipd. ponižujoče.«
Ob tem poudarja, da so se rokodelsko znanje ter z njim povezane šege in navade našega prebivalstva po vaseh in tudi v mestih stoletja prenašale iz roda v rod. Zdaj pa se dogaja, da na primer na krasu delajo ostrešja 'mojstri', ki ne poznajo starodavnih izkušenj domačinov, kako se je treba lotiti tega dela, da bo streha kljubovala burji. Enako velja za ostrešja v visokogorju, kjer so naši predniki natanko vedeli, kako ga je treba povezati, da bo vzdržalo velikansko težo snega. Sploh pa se naš sogovornik boji, da čez nekaj let večine rokodelskih mojstrov ne bo več. Že zdaj so krovci s skodlami skoraj izumrli, tudi sodarji pa izdelovalci grabelj, jarmov, cokel ali ročajev za orodja so zelo redki, skratka, ljudje z rokodelskimi znanji in veščinami hitro tonejo v pozabo. Te izdelke si bodo tako po njegovem mnenju naši potomci lahko ogledovali samo še v muzejih.
»Kar nekaj rodov mojih prednikov je obdelovalo les; bili so tesarji, kolarji, mizarji. Za tesarja sem se najprej izučil tudi jaz in nato nadaljeval šolanje v tehnični smeri. A čeprav sem kasneje opravljal drugo delo, je les ostal moja ljubezen. Tudi moj sin je mizar. Očitno imamo les v genih, saj sem že kot otrok rad rezbaril, rezljal in dolbel. Pred leti pa sem začel tudi zbirati, spoznavati in proučevati lesene predmete, ki so jih na našem območju v preteklosti uporabljali na podeželju. Skupaj s somišljeniki smo pred petimi leti ustanovili celo društvo za ohranitev kulturne dediščine, misleč, da bomo tako lažje širili vedenje o rokodelskih spretnostih in izdelkih. Vendar smo se ušteli, saj nas država obravnava kot podjetnike, kar pomeni, da se moramo ukvarjati z obsežno, zamudno in drago administracijo, namesto da bi društva, katerih člani po starih vzorcih ustvarjamo rokodelske izdelke, imela poseben status in bi spadala pod okrilje Zavoda za varstvo kulturne dediščine,« je poudaril 62-letni Mirko Kogelnik, medtem ko si je v svoji rezbarski delavnici na Šrajnerjevi kmetiji Ane Marije in Rajka Završnika v Radljah ob Dravi pripravljal orodje in les za izdelavo mlinarske zajemalke.
Potem ko je odžagal primerno velik kos naravno posušenega češnjevega lesa, je na njem s svinčnikom, kotnikom in šestilom zarisal obliko izdelka. Nato je z ostrimi polkrožnimi sekiricami v smeri rasti vlaken izsekal odvečen les, sledilo je brušenje z rašpo, pilo in grobim brusilnim papirjem ter na koncu še glajenje s finim brusilnim papirjem. Tako je bila mlinarska zajemalka po dobrih dveh urah nared. Ker pri izdelavi ne uporablja strojev, kemičnih sredstev ali premazov, so njegovi izdelki uporabni kot jedilni pribor, kot posode za kruh, pecivo, sadje in narezke ali pripravo testa, zajemalke za zajemanje vode, moke, zelišč idr. Ob našem obisku so v prostorih Marenberškega mladinskega kulturnega centra v Radljah ob Dravi, ki deluje v okviru javnega zavoda ŠKTM, potekale sklepne priprave na odprtje nove razstave rokodelskih izdelkov članic in članov Društva za ohranitev kulturne dediščine in umetnosti Št. Janž pri Radljah, med katerimi so bili tudi izdelki njegovega predsednika Mirka Kogelnika.
