Družina Vidic – poosebljena glasba

Zgodbe | okt. '15

IZ RODA V ROD

Družina Rudija Vidica (tretji z desne)

V občini Šmartno pri Litiji je priimek Vidic pogost, mnogi Vidici so med seboj tudi v sorodstvu in večina jih je tudi odličnih pevcev. Zato ne čudi, da je Rudi Vidic, predsednik Prosvetnega društva Šmartno, na gradu Bogenšperk organiziral festival Družina poje. Poleg drugih družin je seveda zapela tudi njegova družina in tudi družina njegovega pokojnega brata, v kateri sta dva operna pevca – Jože in Darko Vidic. Jože Vidic je tudi nagrajenec Prešernovega sklada, Darko in Rudijeva hčerka Helena pa sta prejemnika študentske Prešernove nagrade.

Tako so v tej majhni občini kar trije glasbeniki z najvišjimi državnimi priznanji, mnogi drugi pa s priznanji z različnih domačih in tujih festivalov ter tekmovanj. Tudi sicer je v kraju veliko glasbenih potencialov. Družina Rudija Vidica pa pooseblja vse to. 

Že doma na kmetiji so peli štiriglasno

Rudi Vidic se je rodil kot zadnji od devetih otrok. Bilo je šest fantov in tri dekleta, Rudi pa je bil od najstarejšega brata mlajši kar 22 let. Živeli so na majhni samotni kmetiji, oddaljeni nekaj kilometrov od Šmartna. Tam so morali vsi poprijeti za delo, in to jim je tudi ostalo. Ko smo se z gospodom Rudijem dogovarjali za pogovor, smo ga ujeli v gozdu, ko je pripravljal drva za zimo. »Že nekaj let se sicer odločamo za kakšno drugo kurjavo, saj je z leti delo v gozdu vse težje, toda vonj po lesu in toplota, ki jo ta da, sta prijetna in me spominjata na otroštvo.«

Kot otrok je pasel domačo živino in pastirčki so si tudi prepevali. Sicer pa se spominja tudi priložnosti, ko je pogosto pela vsa družina – zlasti ob dolgih večerih in po kakšnem večjem delu ali na družinskih praznovanjih. »Ne da bi se učili, smo 'znali' peti tri- ali celo štiriglasno.« Najbolj sta bila povezana z bratom Jožetom, ki je bil rojen tik pred njim. Skupaj sta bila tudi zaposlena v usnjarskem podjetju Šmartno, ki je – ob njuni upokojitvi – spadalo pod Industrijo usnja Vrhnika. »Danes smo živi le še trije, pokojni je tudi brat Jože, ki je bil izjemen pevec. To pa so po njem podedovali tudi vsi njegovi štirje otroci.«

Rudi Vidic je od mladih nog prepeval v različnih zborih, tudi pri Zvonu, enem najstarejših še delujočih slovenskih pevskih zborov, vodil pa je tudi svoj oktet. Ker mu je petje pač »usojeno«, je v Ljubljani na seminarju za pevovodje spoznal tudi svojo ženo Marjanco. Belokranjka, ki se je takrat že preselila v glavno mesto, pa njegovega zanimanja ni pritegnila z glasom, saj so na seminarju usvajali teoretične pristope, zato je še ni slišal peti … Pritegnila ga je torej njena pojava, šele kasneje pa tudi njen glas in njeno igranje na orgle in tamburico. To milo in lepo glasbilo je bilo po njuni poroki pogosto slišati tudi v Šmartnu, kjer je Marjanca – tako kot njen mož – vodila tudi več pevskih zborov. Okoli nje pa so se začeli zbirati tudi navdušenci nad tamburicami. Kasneje je Tamburaški orkester Šmartno pod vodstvom njune hčerke Helene dosegel izjemne uspehe. 

Najvišja glasbena izobrazba

Marta, Polona, Darko in Jože Vidic

Potrdilo starega izreka, da jabolko ne pade daleč od drevesa, so tudi njuni štirje otroci. Vsi štirje so končali glasbeno šolo v Litiji in vsi so od malega igrali – poleg izbranega glasbila, ki so se ga učili v glasbeni šoli – tudi tamburico. Hčerki sta glasbeno izobraževanje nadaljevali tudi na srednji in akademski ravni in tudi najmlajši Štefan bo kljub prvotno drugačnim načrtom odšel po tej poti.

Prva se je rodila hčerka Marta, ki je profesorica glasbe, glasbenik pa je tudi njen mož – skladatelj Črt Sojar Voglar. Živita v Ljubljani in imata hčerki Evo in Tejo, ki sta očitno glasbeno zelo nadarjeni. Marta vodi tudi mladinski pevski zbor Glasbene šole Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana in mladinski pevski zbor Osnovne šole Šmartno pod Šmarno goro.

Drugi po vrsti je Niko – v glasbeni šoli se ni odločil za klavir tako kot sestra Marta, ampak za harmoniko. Ima tudi lep glas, a za zdaj se ne vključuje v družinski pevski zbor. Izbral si je tehniški poklic, v katerem uživa, zato se mu ni težko voziti iz Šmartna v Črnomelj, kjer ima podjetje Akrapovič svojo proizvodnjo. Črnomelj pa je tudi rojstni kraj njegove mame. Niko ima tudi kar nekaj posebnih konjičkov – rad ima motorje in hitrost in rad ima naravo in plezanje. Verjetno si tam visoko v skalah od zadovoljstva in navdušenja nad našo lepo naravo tudi kakšno zapoje ali vsaj zavriska.

Danes 28-letna Helena pa je že od četrtega leta starosti igrala tamburico, v glasbeni šoli pa se je odločila za klavir. Ima popoln posluh, zato sploh ni bilo vprašanje, kaj bo, ko bo velika. Končala je študij kompozicije in glasbene teorije ter dve leti zatem še študij orkestrskega dirigiranja. Zaposlena je na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani, živi pa doma v Šmartnu. Helena je enajst let vodila Tamburaški orkester Šmartno, ki je pod njenim vodstvom več let zaporedoma dosegal najvišja priznanja in nagrade na državni in mednarodni ravni. Zdaj je orkester prevzel njen brat Štefan. Helena sklada za različne (predvsem instrumentalne) zasedbe, velik del njenega skladateljskega opusa pa obsega prav dela za tamburaške orkestre, tako pa je precej obogatila slovensko tamburaško literaturo. Je pa tudi umetniška vodja projektnega Slovenskega tamburaškega orkestra. Prav Helena je očeta spodbudila, da v sklopu društva, ki ga vodi, organizira festival Družina poje.

Najmlajši pa je sin Štefan, ki je končal srednjo lesarsko šolo, nato pa se je vpisal še na srednjo glasbeno šolo. Njegovo glasbilo pa je tuba.

Kjer so Vidici, tam je odlično petje

Baritonist Jože Vidic z ženo in sinovi

Lepo je bilo videti in poslušati sedem članov iz treh rodov družine Rudija Vidica, ko so peli in igrali na tamburice in kontrabas (nanj je igral zet Črt). Lepo pa je bilo prisluhniti še dvema družinama Vidic. Rudijev nečak baritonist Jože Vidic, solist ljubljanske opere in umetniški vodja Slovenskega okteta, je zapel skupaj z bratom Darkom, ki je tudi operni pevec, koncertni pevec in tudi član Slovenskega okteta, ter sestrama Majdo in Polono. Majda je odlična ljubiteljska pevka, Polona, ki je redovnica, pa je tudi pevovodja in organistka. Povedali so, da nimajo veliko priložnosti za skupno petje. Prvič so javno skupaj zapeli pred desetimi leti, na letošnjem festivalu Družina poje pa drugič.

Nato pa je prvak ljubljanske opere zapel še s svojo družino – z ženo Urško, ki je pianistka, ter s sinovi Matevžem, Gašperjem in Samom. Najstarejši Matevž je študent psihologije, vzporedno pa študira še džezovsko petje. Mlajša brata pa imata še nekaj časa za izbiro.

Narava je z glasbeno nadarjenostjo bogato obdarila družino Vidic, saj lepo prepevajo tudi otroci drugih bratov in sester gospoda Vidica. Ti izjemni glasovi so zrasli ob ljudskem petju na samotni kmetiji. Ljudsko pesem pa s svojimi nastopi na najvišji ravni negujejo še danes.

  

Besedilo: Lidija Jež, fotografije: Andrej Bartelj


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media