San Juan, največje mesto Karibov

Prosti čas | okt. '15

Portoriko (Puerto Rico) v vzhodnih Karibih je bil prvi večji otok na poti iz Evrope v Ameriko ter zadnje pristanišče na poti nazaj, kjer so se španske galeje oskrbele z vodo in hrano. Ugodna geografska lega in pasatni vetrovi so v mesto San Juan zanesli že Kolumba, in sicer na njegovem drugem potovanju čez Atlantski ocean leta 1493. Poleg pomembne geografske lege ima otok tudi naravno pristanišče, ki je ladjam dajalo zavetje pred viharji. 

Uradno je danes otok ozemlje ZDA s samoupravo, njeni prebivalci, 3,5 milijona jih je, pa so državljani ZDA. Španščina ostaja prvi jezik, vendar uporabljajo tudi angleščino. San Juan je prestolnica otoka in je z milijonom prebivalcev hkrati tudi največje mesto na celotnih Karibih. 

Ponce de Leon je v imenu španske krone leta 1508 ustanovil kolonijo. San Juan z mestnim obzidjem in trdnjavami postane pomembna utrdba, ki so jo gradili celih 250 let. Na vsem otoku so zgradili tri obrambne sisteme, ki so zadrževali vsiljivce od vzhoda proti zahodu. Mesto so v celoti ogradili s petnajstmetrskim obzidjem, ki se je začelo s trdnjavo Castillo San Cristobal na vzhodnem koncu ter zaključilo s trdnjavo Castillo San Felipe del Morro na skrajni zahodni točki mesta. Obzidje je skoraj v celoti ohranjeno, ravno tako obe trdnjavi, ki sta odprti za obiskovalce. Pristanišče, ki je v starem mestnem jedru, daje zavetje modernim križarkam.

Vročega februarskega popoldneva sem bila med tistimi srečneži, ki smo si od blizu ogledali mogočno trdnjavo Castillo San Cristobal. Gradnja se je začela leta 1634 po načrtih Irca O'Dalyja. Ko sem se sprehajala po dvorišču trdnjave, se mi je pogled ustavil na pristanišču in v mislih sem si predstavljala, kako so španske galeje na istem mestu nekoč raztovarjale plen iz svojih prekomorskih kolonij. Kolonije v Mehiki, na Karibih in Južni Ameriki so bile bogate s srebrom, zlatom, dragimi kamni ter drugimi dobrinami. Za vse to so potrebovali skladišča z dobrim obrambnim sistemom, ki so ga izbrali prav na tem otoku. San Cristobal je restavriran. Znotraj je veliko dvorišče, ograjen je z visokim obzidjem, v katerem so različne opazovalnice. Ohranjenih je še nekaj prostorov, med drugim si lahko obiskovalci ogledajo sobo, ki je stražnikom služila kot spalnica, tam so še preproste postelje in oblačila.

Hiše pisanih barv

Staro mestno središče, ki se je v celoti ohranilo znotraj obzidja, je bilo tisti dan bolj prazno, le tu pa tam si srečal radovedne turiste in simpatične prodajalce spominkov ali domačih slaščic ali pa ulične glasbenike. Prevzela me je domačnost nekdanjih španskih kolonij, ki sem jo prepoznala v arhitekturi, ozkih balkonih, urbanistični ureditvi z glavnim trgom na sredini in katedralo ter ulicami v sistemu kvadrov. Arhitekturno enoličnost hiš so v San Juanu popestrili s pastelnimi barvami vseh odtenkov. Hiše so pisane, tako kot so pisani ljudje, karibska kultura, hrana in glasba, ki je mešanica domačinov in prišlekov z različnih koncev sveta. Domačini so prijazni in zelo odprti, kot je značilno za vse Karibe. 

Po dobre pol ure hoje ob obali sem bila pri trdnjavi Castillo San Felipe del Morro ali skrajšano El Morro (v prevodu zid). Zgradili so jo, da bi mesto zaščitili pred napadi z morja. Leži na rtu in naravni vzpetini tik pred vhodom v naravni pristan. Začetno trdnjavo z enim nivojem so dogradili v trdnjavo s šestimi. Veljala je za inženirsko mojstrovino 16. stoletja, ki je ta sloves ohranila vse do danes. Špancem se je draga naložba povrnila, saj jim je dolgih tristo let služila kot obramba pred napadalci.

Spredaj se je bohotil velik travnik, ki je priljubljena točka meščanov. Nekateri so na vrh hriba El Morro prisopihali na kolesih ali pritekli. Mladeniči so se pred dekleti postavljali z akrobacijami na kolesu, eni pa so se prišli samo zabavat ali spočit od dolgega dneva. Tisti dan je bilo na travniku kar nekaj navdušencev, ki so spuščali svoje papirnate zmaje. Stalen vetrič v prijetnem tropskem podnebju omogoča ta preprosti konjiček. Ustavila me je skupina šolark iz fotografskega krožka, ki je ravno pisala šolsko nalogo o turistih. Z veseljem sem odgovorila na njihova vprašanja. Prav na mestu, kjer je skupina deklet navdušeno mahala križarki, ki je plula iz pristana, so Španci dolgih tristo let uspešno branili mesto pred napadi Angležev, Nizozemcev, piratov in drugih vsiljivcev. Šele leta 1898 so izgubili vojno z Američani. Ko sem se vračala nazaj, me je iz ozadja pozdravljal modernejši del mesta s stolpnicami, nakupovalnimi središči, širokimi avenijami in kolonami vozil.

Besedilo in fotografije: Katja Zupančič