Slovenski narod branja ne bo opustil
Slavko Pregl
Torta, v trenutku upihnjene svečke, kar kaže, da je slavljenec v dobri kondiciji, mehurčki, zborček predstavnikov Mladinske knjige, povabljencev in novinarjev je zapel pesmico Vse najboljše za te, pa še izid dveh novih knjig Pravljica za punce, fante in ostale, ki je izbor njegovih kratkih zgodb, ter Prerok na tankem ledu, ki je namenjena odraslim bralcem. Tako je založba počastila prvih sedemdeset let enega najbolj branih slovenskih pisateljev Slavka Pregla, ki je v njej preživel četrt stoletja.
Napisal je več kot 40 knjig. Njegove knjige Geniji v kratkih hlačah, Odprava zelenega zmaja, Priročnik za klatenje in številne druge so doživele več ponatisov doma in mnoge prevode v tuje jezike. Dobil je obe popularni literarni nagradi – večernico in desetnico. Leta 2007 je prejel najvišjo slovensko nagrado za 40-letno delo v založništvu – Schwentnerjevo nagrado, poimenovano po uglednem ljubljanskem založniku. Pred tem je prejel Levstikovo nagrado ter mednarodno nagrado Grand prix AleKo. Ima tudi celo vrsto nagrad za svoje humoristične in satirične zapise. Bil je predsednik Društva Bralna značka Slovenije, Društva slovenskih pisateljev, direktor Javne agencije za knjigo, še prej zasebni založnik, vedno promotor slovenskega založništva in avtorjev v tujini. Pa v posebnem trenutku vse to ni bilo dovolj. Ko se je pri petdesetih letih hotel zaposliti pri neki fakultetni založbi, so mu rekli, da je prestar. Že dvajset let dokazuje nasprotno, snuje in načrtuje nove knjige …
Njegove misli in spoznanja o položaju knjige pri nas, bralcih, knjižnicah, so bile vedno zanimive, ker je kot ekonomist znal razložiti stanje natančneje kot pesnik ali lektor. Podprl jih je s konkretnimi številkami. Izbrali smo nekatere.
Rodil se je 9. septembra 1945. V družini trgovskega nameščenca Mirka Pregla in njegove žene Slave so se rodili trije kremeniti fantje: Mirko, Slavko in Živko. Z novinarskim in literarnim delom se je začel ukvarjati v gimnaziji, ko je bil urednik šolskega glasila Utripi. Ves čas urednikovanja je tudi pisal, najprej humoristične črtice, basni, povesti, satire, ki so izhajale v revijah in časopisih, in zanje je prejel več nagrad. Končal je tudi nižjo glasbeno šolo, igral je klarinet in harmoniko. Presenetil pa je z vpisom na ekonomsko fakulteto, kjer je za diplomsko nalogo dobil Prešernovo nagrado.
Lahko bi postal košarkar
Ker je Slavko Pregl izjemno visok moški. Očitno pa ga je zanimalo vse kaj drugega. Prvo službo je začel kot glavni urednik Mladine, potem je šel v Založbo Mladinska knjiga in se začel učiti založništva. »Rad se spominjam svoje prve slikarske monografije. To je bila knjiga grafik Karla Zelenka. Presrečen in počaščen sem bil, da sem lahko leta 1977 uredil monografijo Maksima Gasparija, ker sem že kot fantič bral Slovenske narodne pravljice in Gasparijeve ilustracije so me kot otroka prebudile v svet likovnosti. Niti sanjal nisem, da bom 96-letnega Gasparija pri pripravi knjige srečal tudi osebno. Knjiga je bila veličasten uspeh: več kot 20.000 izvodov. Najstarejši akademik v državi pa mi je s svojih počitnic v Kranjski Gori z zelo tresočo roko napisal nekaj razglednic.« Sledilo je še vsaj 50 izvirnih likovnih monografij. Na mednarodnem oddelku MK, kjer je delal, so imeli dobro razvito mednarodno sodelovanje, velike ambicije, svojo pamet so znali prodajati v tujino. Za primer: kar 40 naslovov slovenskih slikanic, vsakega po 10.000 izvodov, so prodali v Nemčijo. Takega dogodka v slovenski založniški zgodovini še ni bilo in ni videti, da se bo kmalu ponovil.
Slovenci in bralna kultura
»Branje povsod polagoma upada, tudi pri nas. Ampak narod, ki je imel Trubarja in svoje knjige že pred 500 leti, branja zlepa ne bo opustil,« je prepričan. Razveseljujejo ga podatki o izposoji knjig v naših javnih knjižnicah, po katerih smo Slovenci v evropskem vrhu. Strinja se, da Slovenci kupujemo manj knjig, ker so obdavčene. Še vedno velja izrek, da kdor bere, ga država odere (to je bilo uporno geslo slovenskih založnikov, kjer je bil Pregl predsednik, ko je samostojna slovenska država uvedla davke na knjigo). V predgovoru svoje nove knjige Prerok na tankem ledu med drugim zapiše: »Vse, za kar smo se borili, je propadlo, in vse, proti čemur smo bili, je zmagalo. Z davkom na knjigo se pobere več, kot se v knjigo investira. Pa je takratni minister za kulturo Jožef Školjč uspel iztržiti s takratnim finančnim ministrom Mitjem Gasparijem, da se je polovico denarja od pobranih davkov kot enkratna subvencija vrnilo nazaj za knjigo. Potem se to ni zgodilo nikoli več. Država nima dobrega odnosa do knjige.«
V primežu težav
»Podatki kažejo, da so avtorski honorarji v samostojni Sloveniji do danes padli na četrtino. Od knjig živi veliko tiskarjev, knjižničarjev, knjigotržcev, nekaterih založnikov, a le peščica avtorjev. To ni niti prav niti pošteno.« Delno bi jim lahko pomagalo knjižnično nadomestilo, »ki je poplačilo avtorjem, katerih dela izposojajo v javnih knjižnicah. Razpolago z avtorskim delom, ki je izključna pravica avtorjev, je država avtorjem 'odvzela' in ga dala na razpolago ljudem prek knjižnic. Zato države iz svojih proračunov namenjajo denar, ki naj bi avtorjem nadomestil 'izgubljeni dohodek', ker se proda manj knjig. Večina evropskih držav je oblikovala sistem neposrednih poplačil, Skandinavija pa ga pojmuje kot del kulturne politike, ki naj spodbuja vrhunsko ustvarjalnost in razvoj jezika.« Pri nas se spet zatika, nadomestilo že pet let hudo pada. Tudi knjižnice dobivajo vse manj denarja za nakup knjig.
Najlepši položaj v življenju
Leta 2007, ko je bil že nekaj let predsednik Bralne značke Slovenija, je rekel: »To je najlepši položaj v življenju. Srečujem čudovite ljudi, mentorje, ki se ukvarjajo z mladimi, srečaš mlade bralce in njihova energija te napolni za teden dni.« Kot ekonomist je našel pokrovitelja in mu povedal, da ne prosijo za denar, ampak poskušajo predstaviti 140.000 otrok kot pomemben tržni delež. »Ni se mi zdelo nenavadno, da je bil Mobitel naš veliki pokrovitelj. Kdo pa uporablja mobitel, če ne mladostniki!« Skrbi ga, da šole nimajo denarja za nakup knjig. »Govoriti, da mladina premalo bere, hkrati pa jim ne ponuditi sodobne literature, se mi zdi cinizem. V Sloveniji imamo normative, koliko knjig na učenca ali dijaka naj bi šole kupovale, in podatki kažejo, da v zadnjih petih letih ni bilo kupljenih na leto okrog tristo tisoč knjig. Tristo tisoč knjig vsako leto, ki jih mladi ne dobijo v šolske knjižnice, je huda reč, enako velja za založništvo.« Pomembno pa je, da se s knjigami ukvarjamo, predvsem pa da jih beremo.
Ima štiri otroke, sina Arjana, ki je po poklicu slikar in ilustrator, tudi nekaterih očetovih knjig, hčer Sanjo ter sinova Klemna in Gala. Je tudi ponosen dedek dveh vnukinj in enega vnuka. Kot pisatelju mu je vedno uspelo, da so ga ubogali njegovi knjižni junaki, kot očetu manj, kot dedek pa uboga svoji vnukinji.
Najljubših 9 Slavka Pregla:
Najljubše mesto: Ljubljana
Najljubša barva: zelena
Najljubša hrana: vse iz kuhinje žene Barbare
Najljubša pijača: radenska
Najljubši šport: hoja
Najljubša knjiga: vsaka, ki je dobro napisana in ima kaj povedati
Najljubša glasba, skladatelj: vsaka, ki se prilega trenutku
Najljubši slikar: Ljubljanska grafična šola
Vaš moto: delo, strpnost, solidarnost
