V vasi z zavetno in prisojno lego je ves položni svet obdelan

Zgodbe | okt. '15

DSTRTE PODOBE – JAVORJE

Gručasto vaško jedro z raztresenimi kmetijami leži na podoru na južnem pobočju Starega vrha, ki naselje varuje pred hladom s severa. Kljub višini (cerkev je 695, posamezne domačije na pomolih in rebreh pa do 740 metrov nad morjem) so podnebni pogoji, ki jih zagotavljata zavetna in prisojna lega, ugodni tako za prebivanje kot kmetovanje. »Če temu dodamo še zelo rodovitno zemljo in pridne ljudi, je razumljivo, da v kraju še vedno prevladuje kmečko prebivalstvo, tako da je ves položni svet obdelan,« pravi 68-letni upokojeni kmet Vladimir Štibelj z Dermotove kmetije v Javorjah 27 in pristavi, da v vasi danes sicer ni več nobene čiste kmetije, vendar je vseeno vse pokošeno, tudi najbolj strme grive.

Njegovi starši, oče Silvo in mama Gabrijela, so prvotno kmetijo imeli v vasi, torej višje na pobočju, vendar je med ofenzivo škofjeloškega odreda februarja leta 1945 pogorela, zato so nekoliko nižje na travniku po drugi svetovni vojni postavili novo hišo in gospodarsko poslopje, ki stojita ob levem robu novejše fotografije. »To je srednje velika kmetija z 18 hektarji zemlje (od tega je 10 hektarjev gozda), na kateri se še vedno ukvarjamo z živinorejo in gozdarstvom. Takšne velikosti, torej približno 15 hektarjev, so bile večinoma tudi druge kmetije na našem območju, saj so zagotavljale preživetje, vendar ni bilo treba najemati hlapcev ali dekel, obenem pa domačim otrokom ni bilo treba iti služit. Na njivah smo pridelovali krompir, žito, zelje in vrtnine ter krmne rastline, v sadovnjakih pa raznovrstno sadje, zlasti hruške, češnje, orehe, jabolka, slive.

Cesta pospešila razvoj

Naša vas je bila posebej znana po suhem sadju in žganju. Zato smo Javorci poleg tepk, ki izvirajo iz časov Marije Terezije, nekaj dvesto let starih dreves pa tu še vedno raste, sadili najrazličnejše druge sorte hrušk: kočarce, cukrenke, repnce, podvratnce, rmenke, bevšce, drobnice, medenke, pšeničnce idr. Med žganji pa je bil razen hruševca zelo cenjen tudi češnjevec, ki ga je moj ata eno leto nakuhal kar dvesto litrov. Kasneje so ljudje začeli saditi nove sorte sadja, ki pa so neodporne, zato se je razmahnila monilijska gniloba, ki je dodobra skrčila sadovnjake in s tem predelavo sadja, čeprav je ta v preteklosti prinašala dober dohodek. Nekdaj smo skoraj ves živež pridelali sami in kupovali le sladkor, olje, sol in vžigalice,« pravi Dermotov Mirko, ki ob pomoči žene Marjete in hčerke Ide še vedno kmetuje, potem ko se je po 37 letih in pol plačevanja kmečkega zavarovanja pred petimi leti upokojil, le da je opustil dopolnilno dejavnost – izdelavo lesene embalaže (palet).

Zaradi oddaljenosti od doline in slabih prometnih povezav so se ti kraji pred drugo svetovno vojno počasneje razvijali, navaja Milena Alič v zajetni krajevni monografiji V zavetju svetega Tilna. Pospešen razvoj pa se je začel, ko so leta 1957 zgradili sedemkilometrsko cesto iz Poljan nad Škofjo Loko v Javorje in uvedli redne avtobusne povezave z dolino, posodobili električno omrežje ter kasneje uredili krajevno cestno, vodovodno in telefonsko omrežje. »Danes ti kraji z ničimer ne zaostajajo za kraji v dolini. So sicer nekoliko bolj oddaljeni od velikih mestnih središč, imajo pa dobre cestne povezave (asfaltirane ceste do vseh naselij) in lepo naravno okolje, ki ga v urbanih središčih primanjkuje. Tu živi še vedno velik delež kmečkega prebivalstva, ki se ukvarja tudi s predelavo lesa, kmečkim turizmom ter pridelavo in prodajo domačih pridelkov in izdelkov. Je tudi nekaj obrtnikov in podjetnikov različnih strok, veliko predvsem mlajših ljudi pa odhaja na delo v dolino: Poljane, Gorenjo vas, Žiri, Škofjo Loko pa tudi v Kranj in Ljubljano.«

Kot je ugotavljal naš ugledni geograf France Planina, naj bi krajevno ime izviralo iz javorja, saj naj bi bilo v gozdovih, ki jih je bilo treba izkrčiti, da so se tod naselili prvotni prebivalci, največ prav te drevesne vrste (kraj je prvič omenjen leta 1291). Danes je v Sloveniji osem naselij z imenom Javorje, šestkrat se pojavlja v samostojni in dvakrat v sestavljeni obliki.

Z razgledanim sogovornikom sva se ob gledanju starejše razglednice (iz leta 1932) najprej ustavila pri župnijski cerkvi sv. Tilna, ki stoji na vzpetini pred vasjo in je predstavljena v ločenem okvirčku. Prvotno gotsko cerkev so sezidali pred letom 1501, sedanjo baročno pa leta 1710, ki sta jo kasneje poslikala Janez in Štefan Šubic, medtem ko je križev pot delo slikarja Leopolda Layerja. Na levi strani slavoločne stene je v kotu kip Sočutne – žalostne Marije z mrtvim Jezusom v naročju, ki je izdelek ljubljanske kiparske delavnice iz tretje četrtine 15. stoletja in je eden najstarejših gotskih kipov na Loškem. Zvonik s tremi zvonovi, s katerega je fotograf napravil to razgledniško sliko, je iz 16. stoletja, sedanjo obliko in novo ostrešje pa je dobil ob prenovi v letih med 1922 in 1926. Poleg cerkve je župnišče, v katerem so zdaj župnijski urad, veroučna učilnica, stanovanje za župnika Cirila Isteniča in majhna garaža; k njemu spada tudi vrt. Ta razglednica je nastala v času župnikovanja Jožefa Klopčiča, založila pa jo je gostilničarka Marija Grošelj, katere gostilna Pri Marjanci je največja stavba sredi fotografije.

Gostilna in šola stari več kot sto let

Marija Grošelj, po domače Marjanca, se je z možem Tonetom priselila v Javorje okrog leta 1910 ter v hiši nasproti župnišča najela del hiše in v njem začela streči gostom. Po nekaj letih je od kmeta Mraka kupila parcelo nad ovinkom, kjer cesta zavije proti Selški dolini, in še pred prvo svetovno vojno s pomočjo furlanskih zidarjev zgradila nadstropno hišo ter v njej odprla gostilno. Pozneje je kupila še več zemlje in nasproti gostilne postavila manjšo stavbo (Marjančino vilo), v kateri je bila tudi trgovina kmetijske zadruge. Ta je od Marije Grošelj najprej kupila večjo lopo za skladišče, okrog leta 1955 pa še gostilno, kamor je prestavila tudi trgovino in pisarno. Kmetijska zadruga je leta 1967 na mestu lope nasproti gostilne postavila hišo, v katero je preselila trgovino (to je zaprla pred osmimi leti) in pisarno. V gostilni Blegoš pa so se menjavali različni najemniki (Peternel, Jank, Čemažar, Čuk), dokler je ni leta 1962 kupila Tončka Benedičič in jo leta 1971 prodala nečaku. Od njega jo je kupil Franc Urh, leta 2000 je postala last Janeza Šturma, ki jo je pred petimi leti prepustil sinu Matjažu, ta pa jo je leta 2013 temeljito obnovil.

Nad gostilno so leta 1905 zgradili ljudsko šolo, ki je bila kasneje večkrat obnovljena in razširjena, med drugo svetovno vojno pa je dvakrat pogorela. Leta 1953, ko je dobila prizidek in jo je začel obiskovati tudi naš sobesednik, je bilo približno 70, zadnja leta pa v povprečju 30 do 35 učencev. Zdaj je to podružnica OŠ Poljane, v njej pa je zadnjih šest let še vrtec.

Javorec Vladimir Štibelj, ki ga že od nekdaj zanima vse, kar je povezano z njegovim rojstnim krajem, je imel novembra 2009 neverjetno srečo, saj je pri gradnji gozdne ceste v bližini vasi, na območju z ledinskim imenom Na požarju, čisto po naključju našel meteorit, ki s skoraj petimi kilogrami predstavlja največji in najtežji meteorit, kar so jih do zdaj našli na ozemlju Slovenije. Poleg železovega meteorita Avče in kamnitega meteorita Jesenice je železov meteorit Javorje, kakor se uradno imenuje, tretji meteorit, ki so ga odkrili pri nas.                                                                                     

 Boris Dolničar