Zelene vrtne pregrade
Razgibana vrtna omejitev, ki niti ni prava živa meja: za šibnatim prepletom so zasajene kroglasto oblikovane sadike pušpana, družbo pa jim ob pritlehnem cvetnem drobižu delajo še barviti in postavni okrasni luki.
Ograja v vrtu ali okoli njega je včasih potrebna in sploh ne pomeni zaplankanosti pred sosedi! V primerjavi z lesenim plotom ali žično ograjo imajo živice ali žive meje ob svojih pomanjkljivostih tudi znatne prednosti. Z njimi se lahko ustvarjalno poigramo, saj je na voljo precej za to primernih rastlin. Tako so lahko živice razkuštrane in cvetoče, lahko pa tudi le zimzelene in strogo postrižene.
Brez razmejitev v naravi in v našem bivalnem okolju manjka občutek za prostor. Ograje in žive meje so zato bistven vrtni element. Meje, če so že potrebne in se z njimi strinjajo mejaši, naj bodo še lepe, koristne in funkcionalne. Tem zahtevam ustrezajo živice ali žive meje. Glavne prednosti žive meje so: prisotnost zelenja namesto mrtvih elementov, tu si najdejo gnezdišče mnoge ptice, ustvarjajo intimo z zastorom pred neželenimi radovedneži, prestrežejo nekaj vetra, zadržijo del hrupa in precej prahu. Živice iz zimzelenega rastlinja so za oko prijetne tudi pozimi, ko krajini dodajo nekaj barvitosti. Ker pa so tovrstne ograje živeče rastline, si moramo biti že pri zasnovi na jasnem, da zahtevajo nekaj nege in imajo tudi svoje pomanjkljivosti. Marsikomu ni všeč, da rastline iz živice s svojimi koreninami posegajo v prst na notranji strani vrta in tako odvzemajo del prostora drugim rastlinam in zelenjavi. V senčnem in vlažnem zatišju najdejo svoje pribežališče polži. Med pomanjkljivosti živih mej štejemo povečano možnost naselitve trajnih plevelov ob vznožju, kjer jih je težko zatirati. Zato pa ponujamo možnost gnezdenja nekaterim pticam pevkam. Vsakdo naj pretehta med prednostmi in slabostmi, za pomoč in lažjo odločitev pa sledi nekaj koristnih namigov.
Strogo oblikovano zelenje
Živo mejo si najpogosteje predstavljamo kot redno striženo zimzeleno razmejitev gladkih in ravnih površin, pa naj bodo vrhnji robovi jasno priostreni ali pa je teme živice zaobljeno. Resnično zimzelenost si zagotovimo, če zasadimo tiso, tujo, lovorikovec ali pušpan. Vse sorte lovorikovca (Prunus laurocerasus) niso enako odporne proti mrazu in tudi vsaka zima ni enaka, a navadno si nazeble rastline dobro opomorejo. Običajni klek (Thuja occidentalis) pozimi zelen videz spremeni v bronasto zarjavel odtenek, sorta 'smaragd' pa ostaja vedno zelena in skoraj ne nastavi semena, kar je precejšnja prednost. Celo nekateri brini (Juniperus) in paciprese (Chamaecyparis) so prav uporabni. Med zimzelenimi drevesi so za živico najmanj primerne smreke, ker preveč bujno rastejo in se slabo obraščajo. V primerjavi s temi odpornimi rastlinami je kalina ali liguster le pogojno zimzelena. Delno zimzelena je tudi živica iz ognjenega trna, vendar jo je zaradi robustne rasti težko vzdrževati. V primorju je izbira med vedno zelenimi listavci večja, a v celinskem podnebju se pogosteje odločamo za iglavce.
Sorte ognjenega trna (Pyracantha coccinea) imajo bujno rast in so primerne le za večje žive meje, ki pa so zaradi neprehodnosti zanesljivo varovalo pred vsiljivci. Ob tem se živica jeseni obda z rumenimi, oranžnimi ali rdečimi jagodami.
Ko želimo vzdrževati formalno oblikovano živico, se ne moremo izogniti rednemu obrezovanju. To je opravilo, ki se ga lotimo vsaj enkrat letno. Izkušeni vrtnarji pravijo, da je to najbolje opraviti aprila ali avgusta. Brezhiben videz pri iglavcih dosežemo z dvakratno rezjo, če pa se hočemo približati popolnosti z listavci, režemo kar trikrat letno: prvič kmalu po začetku pomladne rasti, zadnjič avgusta ali septembra, vmes pa še enkrat poleti. Dela se glede na obseg lotimo ročno s škarjami za živo mejo, kar je precej utrudljivo, ali z domačo strojno opremo. Delo bomo lažje opravili, če si privoščimo rezalnik z dvojnim žagastim rezilom, pa naj ga poganja elektrika ali bencinski motorček. Strošek nakupa se kmalu povrne. Nekoliko spretnejši mlade poganjke prikrajšajo na pravo mero kar z motorno kosilnico na nitko. Ne glede na zglede iz okolice pa velja pomisliti, da ob pravokotnem profilu živice spodnji poganjki dobijo precej manj sonca kot oni pri vrhu, zato grozi ogolitev osnovnega dela živice. Priporočilo za prakso: vsaka živica naj bi v preseku spominjala na trapez z vsaj nekoliko zoženim vrhom. Če želimo imeti visoko živo mejo, prva leta po zasaditvi ne smemo biti preveč neučakani. Lepo gosto razraščeno živico dosežemo tako, da postopoma leto za letom raste do predvidene dokončnosti.
Nizke ali visoke pregrade
Med pomanjkljivosti živih mej spada skrb za redno obrezovanje. Zato pa se lahko odločimo za manj toge in neformalne grmovnate pregrade iz vrst, ki jih ni treba in jih niti ni priporočljivo strogo in natančno prirezovati. To so cvetne grmovnice, včasih celo v kombinaciji z iglavci pokončne stebričaste rasti. Med drugim lahko izbiramo med raznimi vrstami medvejk (Spiraea), sortami sirskih oslezov (Hibiscus syriacus), vajgelijami, darvinovim ali thunbergovim češminom in botaničnimi šipki. Za prvo pomladno cvetje seveda smemo po želji vmes posaditi tudi kakšno forzicijo. Za jesensko dekoracijo s plodovi ob japonskem šipku (Rosa rugosa) poskrbijo še bisernik, rumeni dren, lepoplodka (Calicarpa bodinierii) in ognjeni trn. Enotna ali mešana zasaditev takšne žive meje ne zahteva rednega obrezovanja in zato z zavzetjem nekaj več prostora deluje razigrano in sproščeno. Za obnovo in pomladitev le občasno po cvetenju izrezujemo najstarejše veje.
Mlada živa meja iz kleka (Thuja occidentalis 'Columnaris') je do zdaj rasla v širino brez obrezovanja in vrtnar jo je omejeval le po višini. Dve neprikrajšani sadiki označujeta prehod skozi živico. Če se odločimo za obrezovanje stranskih ploskev, naj bodo te nekoliko nagnjene proti vrhu, da bodo spodnji deli rastlin bolje osvetljeni.
Splošno pravilo je, da za nizke živice izbiramo počasi in gosto rastoče rastline s fino teksturo vej, listja in iglic. Zato pa so za višje pregrade odlično uporabne grobe in močne rastline: smreka, bukev, gaber, maklen, glog in za neprehodnost tudi ognjeni trn. Za nizke živice v vrtu ali za obrobek vrtnih gredic pa najpogosteje izbiramo pušpan, ki se zanesljivo obrašča celo po krepki pomladitvi. Smola je le v tem, da takšne nasade ogroža pušpanov veščec, zato moramo biti nanj vedno pozorni, da ga pravočasno zatremo s primernim insekticidom. Škodljivec ima letno do tri generacije in gosenice lahko v kratkem naredijo ogromno škodo. Za nizke živice je zelo primeren tudi zimzelen pritlikavi kovačnik (Lonicera pileata). Prijetne vonjave v okolju zagotavlja živa meja iz sivke, v nekoliko milejšem podnebju pa je za to zelo uporaben še rožmarin.
Obstoječo nelepo žično ograjo lahko prijetno ozelenimo z bršljanom ali plazečo trdolesko (Euonymus fortunei). Obe rastlini imata nekaj sort z razgibano oblikovanimi in barvno zanimivimi listi. Dolge poganjke usmerjamo in prepletamo med žičnimi zankami in tako kmalu nastane tanka zelena stena. Pozneje najpreprosteje vzdržujemo ozko in zbito pregrado s kosilnico na nitko. Bršljan praktično nima škodljivca, na trdolesko pa se včasih naselijo kaparji. Obe omenjeni rastlini lahko napeljujemo tudi po nelepi betonski škarpi ali zidu, saj si z oprijemalnimi koreninami po začetni usmeritvi poganjki kar sami iščejo oporo. Podobno se oprijemlje in vzpenja tudi trirogljata divja trta (Parthenocisus tricuspidata), ki se jeseni čudovito obarva, vendar nato liste odvrže.
