Kostanjev gozd skozi desetletja

Prosti čas | okt. '15

Ko se začnejo gozdovi okoli mesta barvati v neskončno paleto barv, Nežo vedno zgrabi neka nežna otožnost: jesen bo, listje bo odpadlo in potem pride mrzla zima ...

Ni vedela, od kod to otožno razpoloženje, saj je imela zelo rada tudi zimo in njeno belino, lep je občutek udobja v toplem domu, ki diši po drveh in pečenih jabolkih – in še prej je lepo hoditi v visokih škornjih po odpadlem listju bližnjih gozdov in poslušati šumenje pod svojimi nogami.

Rada ima vsako obdobje v letu, že zdavnaj jo je stara mama navadila tudi na to, da ne tarna nad dežjem in meglo in poledico.

»Dež je potreben za polja in gozdove, ti pa imaš tako lep pisan dežnik in dobre škornje,« je rekla babica mali Neži pred pol stoletja in otrok si je zapomnil nauk: vse je dobro, vreme je tako in drugačno, letni časi se menjajo in enkrat nam je vroče, drugič nas zebe – prilagoditi se moramo naravi, in vse je lahko lepo in prijetno. Tako je potem učila tudi svoje otroke: »Vsako vreme je dobro za tiste, ki iščejo svetlo stran sveta, in vsako je slabo za tiste, ki iščejo razlog za tarnanje.«

»Najbolj prazni se mi zdijo tisti ljudje, ki vedno tarnajo in se pritožujejo – in če ne najdejo drugega, je vreme vedno pri roki za pritoževanje.«

Vendar je tista jesenska otožnost kljub temu vedno prišla vanjo, ko se je poletje začelo nagibati v svoj konec. Ko se dnevi začnejo krajšati in ko si je zvečer treba obleči nogavice in ogrniti jopico, nezmotljivo veš, da se je za letos treba posloviti od bleščeče vročine in milih poletnih večerov – zdaj je treba poiskati lepoto v spremenjeni naravi in njenih darovih. In jesen je z darovi seveda prerazkošno radodarna ne le za obdelovalce zemlje, tudi mestni človek si lahko nabere jesensko bogastvo. Ona sama se jeseni spomni predvsem kot časa kostanja – divjega in užitnega. Kot šolarji so nabirali plodove divjega kostanja za šolske izdelke – zobotrebci v kostanju in kakšna ščetina in košček filca so spreminjali plodove v živali, ki so potem stale na okenski polici v razredu. Pozneje so nabirali divji kostanj za odkup – kar tekmovali so, kdo bo nabral več tega dragocenega ploda, iz katerega je potem bližnja tovarna delala zdravila – kdor je več nabral, je tudi več zaslužil ...

Poleg divjega pa je bil tu še pravi kostanj – Neža nikoli ni razumela, kako je mogoče, da divji kostanj raste v mestnih parkih, pravi pa v gozdu – a že kot majhna deklica je vedela, da je pravi iz gozda užiten, divji s konca ulice pa ne.

Ne more se spomniti, kdaj je šla prvič nabirat kostanj v gozd. Z babico in dedkom in z vlakom. Do Jevnice so se peljali – to je bilo zelo daleč – in potem do gozda peš in potem po gozdu od kostanja do kostanja. Dedek in babica sta nabrala vsak poln nahrbtnik, Neža pa svojo košarico. Dva polna nahrbtnika kostanja! V tistih časih je babica kostanj razgrnila na podstrehi na deske, da se je dobro posušil, in ga je potem pozimi vso noč namakala, preden ga je naslednji dan skuhala. Kostanj in jabolčni kompot, to so bile najboljše jesenske večerje Nežinega otroštva. Sedeli so za veliko mizo brez prta in lupili vsak svoj kostanj – Neži je šlo seveda počasi, toda v njeni skodelici se je vedno znašel kakšen kostanj več – če ji ga je podtaknil dedek, potem je bil zelo debel, kajti dedek je vedno jemal s kupa najdebelejše kostanje in se smejal babici, ki ga je oštevala, da je treba jemati po vrsti. Če ji ga je podtaknila babica, potem je bil bel – ona je vedno olupila tudi notranjo kožico in babičini kostanji so bili še posebej sladki.

Zdaj je Neža že dolgo tudi sama babica in vsako leto povabi vnuke na čudovit izlet po kostanj – ne z avtom, ampak z vlakom, kot včasih. Ona zdaj ne razgrinja kostanja na podstrehi, saj je v bloku nima – do beline olupi kuhane kostanje in jih zamrzne – da potem pozimi dela iz njih kostanjeve sladice. In večere ob lupljenju kostanja poznajo tudi njeni vnuki. In upa, da bodo to lepo navado obdržali tudi njeni otroci, ko bodo postali dedki in babice.

Da bi le vlak še dolgo vozil mimo Jevnice ...

Mira Dobravec


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media