Otok najlepših plaž – Lefkada

Prosti čas | dec. '15

Lefkado (Lefkas), grški otok, sem prvič obiskal pred več kot desetletjem. Že takrat me je privabil enostaven dostop – od kopnega ga namreč loči le ozek preliv, čez katerega se je po zaslugi premičnega mosta mogoče zapeljati kar z avtomobilom. Navduševal sem se nad številnimi plažami in pretežno nepozidano obalo. Kljub bojazni, da so naravno ohranjene obale izgubile boj s turističnimi apetiti, sem bil ob ponovnem obisku prijetno presenečen. Najlepše plaže so še vedno takšne kot nekoč, vasice v notranjosti enako pristne, turistična ponudba pa le nekoliko boljša. Predvsem po zaslugi velike nove marine na robu otoške prestolnice.

»Begunski tokovi ne segajo v ta del Grčije,« mi je pred kratkim pripovedovala znanka Elena z Lefkade. »Tudi gospodarske in politične krize tu daleč stran od Aten ne čutimo. Še več, letošnja turistična sezona je bila ena boljših in že zdaj dobivam številne rezervacije za prihodnje leto.« Elena oddaja sobe v obnovljeni kamniti hiši, v kateri se je pred več kot stoletjem rodil njen ded. Čeprav je najbližja plaža oddaljena nekaj kilometrov, se gostje radi vračajo. Še posebno tisti, ki želijo občutiti tradicionalen utrip otoškega življenja.

Le eno pravo mesto

Lefkada je četrti največji otok (335 km²) v Jonskem morju in leži med Krfom ter Kefalonijo. Na otoku živi okoli 22.000 prebivalcev, od tega več kot polovica v Lefkadi, glavnem mestu. Edino pravo mesto je prvo, na katerega naletite po kratki vožnji skozi laguno, ki ločuje otok od kopnega.

Mestece je privlačno vsaj za krajši postanek, saj v svojem jedru skriva dolgo sprehajalno ulico, ob kateri se vrstijo barvita pročelja hiš, za njimi pa vabijo trgovski in gostinski lokali za vsak okus. Zanimiv je manjši trg, ki predstavlja nekakšno središče mestnega življenja. V celoti je obkrožen z restavracijami in kavarnami, po potrebi pa se spremeni v prizorišče različnih prireditev. Ljubitelji zgodovine lahko otoško preteklost za začetek spoznavajo v arheološkem muzeju, a večina se raje posveti sprehodom ob laguni ali pa nadaljuje pot do prvih plaž. Do najlepših se je treba zapeljati, saj mesto oklepa laguna z mokrišči, ki dajejo zavetje številnim pticam in so zato zavarovana kot naravni park. Obrobje lagune zaznamuje dolga peščena plaža Gyra, nad katero se dvigujejo ostanki nekdanjih mlinov na veter. Mogočna utrdba Agia Maure na sipinah med otokom in kopnim je otočane varovala pred napadi piratov. Bolj kot obala brez prave sence me je v okolici mesta navdušil samostan Panagia Fanaromeni z muzejem in pravoslavno cerkvijo. Ponaša se z izredno lego na vzpetini in iz njegovih senčnih parkov se ponujajo enkratni razgledi na s peskom obdano morsko laguno in otoško prestolnico. Samostan je najpomembnejše versko središče na otoku. Zgradili so ga sredi 17. stoletja, na tem mestu pa je nekoč stalo svetišče, posvečeno grški boginji lova Artemidi. Menda naj bi tukaj krščansko vero oznanjali učenci apostola Pavla.

Otok je zaradi številnih podzemnih izvirov presenetljivo zelen, in nič čudnega, da ga imenujejo tudi Leki, kar pomeni lep. V vasi Dimossari sem presenečen naletel celo na dober kilometer dolgo sotesko s slapovi. Voda v številnih majhnih tolmunih je zelo hladna. Sotesko obišče kar precej turistov, saj je oddaljena le nekaj kilometrov od enega izmed turistično najrazvitejših krajev Nidri. Razpotegnjeno turistično naselje ob vzhodni obali poleg plaže zaznamujejo še številne trgovine, gostinski lokali in turistične agencije. Kraj ob fjordu, podobnem globokemu zalivu, ponuja obilo možnosti tudi za spoznavanje okoliških otokov. Iz pristanišča se je mogoče podati do Kefalonije in Itake ali pa na enodnevni izlet do najbližjih otočkov. Z nekaterimi prevozniki se je mogoče ustaviti celo na otoku Scorpio, ki je bil nekoč v lasti bogate ladjarske družine Onassis. Z redno trajektno linijo sem se zapeljal do otoka Meganissi. Trajekt pristaja v manjšem pristanišču Vathi, nad katerim kot jata ptic čepi gruča hiš z nekaj gostilnami in trgovinami. Premorejo celo osnovno šolo, prebivalci pa se večinoma preživljajo s turizmom, kmetijstvom in nekateri še vedno tudi z ribolovom. Kak kilometer stran leži druga vas Katomeri, tretja vas Spertohori pa je postavljena okoli najvišjega dela otoka. Zato se je do nje najpametneje zapeljati z malim avtobusom. Kar presenetilo me je, da ima otoček organiziran javni prevoz. Še posebno zato, ker je že spoznavanje Lefkade z avtobusi precej naporna zadeva. Med največjimi kraji sicer dokaj redno vozijo avtobusi, toda do najlepših plaž je mogoče priti le z lastnim prevozom ali z veliko pešačenja. Zato je dobro najeti avtomobil oziroma motor vsaj za dan ali dva.

 V modrem objemu

Med najbolj znane otoške kraje spada še živahno turistično mestece Vassiliki. Je na jugu otoka v širokem zalivu, ki se končuje z dolgo plažo. Tu je srfarski in jadralski raj s stalnim vetrom in množico ljubiteljev jadralnih športov. Najcenejše bivanje tako kot drugje po Grčiji omogočajo avtokampi. Na Lefkadi jih ni veliko, a dovolj, da lahko vsak najde kakšnega po svojem okusu. Kdor ima rad mirnejše kotičke, bo gotovo zadovoljen s kampom v zalivu Poros na jugovzhodnem koncu otoka. Zaliv leži pod manjšo vasjo, prodnato plažo pa obdaja ducat hiš, v katerih je nekaj restavracij in penzionov. Zgledno urejen avtokamp vabi s senčnimi prostori pod visokimi drevesi. Na bližnjem pobočju je urejenih še nekaj apartmajev. Prodnata plaža me je v trenutku navdušila. Že od daleč s svojo belino, od blizu pa z udobjem, saj sta hoja in poležavanje na drobnih zaobljenih kamenčkih precej prijetnejša kot na mivki. Ob zahodni obali je prav vsaka naslednja plaža lepša in še veličastnejša. Kraljica pa je vsekakor plaža Porto Katsiki pod strmim belim klifom, ki upravičeno velja za eno najlepših plaž v Grčiji. Pa ne le zaradi slikovite lege in podobe. Veličastne občutke daje tudi prepadna stena, katere mogočnosti se resnično zaveš šele med plavanjem. Tudi vstop v vodo je nadvse udoben, saj se peščeno dno že po nekaj korakih spusti v globino. In potem je tu še navdušujoča popolna modrina vode. Do plaže je nekoč vodila le strma kozja stezica, zdaj pa je za varnejši dostop poskrbljeno z lesenim stopniščem precej neprivlačnega videza.

Mimo kotička, ki je poleti že kar preveč oblegan, je vredno slediti cesti še naprej. Po najbolj razgibanem jugozahodnem koncu Lefkade se vije čez redko naseljeni polotok, ki se končuje s prepadnimi stenami. Ko se iz hribovite notranjosti spuščam proti turkizno obarvanemu morju, se na obzorju izrisujejo majhni otočki, ki jih lahko v miru občudujem na razglednem rtu Doukato, kjer se cesta konča. Po legendarni zgodbi naj bi se s teh pečin zaradi neuslišane ljubezni v smrt podala ena najbolj znanih antičnih pesnic Sapfo, ki je sicer večji del življenja preživela na otoku Lezbos.

Kjer se je ustavil čas

Na zahodni strani otoka je še več podobnih, a ne tako veličastnih obal. Ponašajo se s podobno modrino in peskom, plaže so dolge celo več kot kilometer in tiste na severnem delu tudi lažje dostopne. No, če vas zamikajo malo drugačni razgledi, si lahko omislite vzpon pod več kot tisoč metrov visoke gorske vrhove. Najvišji otoški vrh Stavrotas je visok kar 1158 metrov. K sreči nekaj cest vodi tudi v te redko naseljene predele otoka. Tu je med širnimi pašniki mogoče naleteti na kakšno osamljeno kmetijo in cerkvico. Ker so nekatere ceste v izjemno slabem stanju, se je o njihovi prevoznosti pametno pozanimati pri domačinih.

Življenje v notranjosti otoka je bilo nekoč težko in daleč so že časi, ko so morali vaščani več ur hoditi peš do večjih krajev ob obali, da so prodali pridelke. Danes je premagovanje razdalj enostavno. Poleg tega je marsikje tudi v notranjosti mogoče najti trgovino ali pa se v vasi ustavijo prodajalci v kombijih, ki ponujajo kruh, ribe, zelenjavo, sadje in osnovne toaletne potrebščine. Mnoge zaspane vasi v notranjosti otoka so danes videti napol zapuščene. Videz ne vara, saj so v preteklosti v iskanju zaslužka domačini množično zapuščali otok ali pa so se preselili na obalo, kjer so zrasli večji kraji skupaj z vsem potrebnim za udobnejše življenje. Tudi turizem se je sprva razvil le v obalnih mestih. Zadnje desetletje pa je vedno več zanimanja celo za razpadajoča posestva v notranjosti. Najprej so se za stare hiše začeli zanimati tujci, zdaj pa že domačini prenavljajo kamnite hiše in urejajo apartmaje, v katere radi prihajajo ljubitelji miru.

Besedilo in fotografije: Igor Fabjan