Klekljarska umetnina kot nakit
Darinka Obrez ob svojih izdelkih
Kot vemo, je nakit skupno ime za predmete iz kristalov, plemenitih kovin ali drugih materialov, namenjene okraševanju telesa. Poleg dragih kamnov se za to uporabljajo tudi predmeti rastlinskega ali živalskega izvora ter neplemenite kovine. Oblikovno je nakit odvisen od izdelovalčeve veščine. Posebno spretnost ima tudi Darinka Obrez iz Griž, ki izdeluje nakit s klekljanjem.
Svoje izdelke je predstavila na razstavi Jelke, sekcije ročnih del, ki deluje v okviru Društva upokojencev Griže-Zabukovica. Povedala je, da se s klekljanjem ukvarja dobrih 12 let. Za to jo je navdušila njihova članica in domačinka Zinka Okorn, ki je zbrala nekaj članic, ki so se pozimi leta 2003 začele učiti klekljanja.
»Klekljanje je tako postalo del mene in vsak prosti čas izkoristim zanj kot tudi druga ročna dela, kot sta šivanje ali kvačkanje prtičkov, prtov in drugih predmetov, kar sem počela tako rekoč že vse svoje življenje,« pravi Darinka Obrez, ki je bila od vseh članic najvztrajnejša pri učenju klekljanja. Tako se je naučila izdelovati tudi nakit. »Navdušil me je obisk pri klekljaricah v Žireh na Gorenjskem, kjer sem prvič videla nakit, izdelan s klekljanjem. Bilo mi je zanimivo, hkrati pa tudi nov izziv. Tamkajšnje klekljarice so mi velikodušno odstopile vzorce in po prihodu domov sem se takoj lotila dela. Ni bilo enostavno, a sem vztrajala, kmalu pa bila tudi vesela tega, kar mi je uspelo narediti. Izdelujem različne kose – od ogrlic, uhanov, zapestnic, prstanov do drugih okrasnih dodatkov,« z rahlim nasmehom in skromnostjo pove sogovornica.
Darinka gre skupaj s članicami Jelke vsako leto na obisk v Žiri na njihovo razstavo ročnih del. Tam vidi in izve še kaj novega in tako nadgrajuje svoje znanje, ki ga deli ali pridobiva tudi med klekljaricami v Šeščah, kjer deluje skupina, imenovana Čipke.
Od mame pri treh letih
Darinka Obrez je ena izmed tistih ljudi, ki niso bili rojeni pod srečno zvezdo, kot radi rečemo. Njeno življenje se je začelo pred 67 leti v Celju ob vznožju mogočnega gradu nekdanjih celjskih grofov. Bila je ena izmed štirih otrok, ki jih je mati, ker jih ni mogla preživljati, dala v rejo drugim družinam. Darinko, ki je bila takrat stara tri leta, je vzela družina Hribar iz Britnih sel v krajevni skupnosti Griže. Ob zaključku osnovne šole se je zaposlila v tekstilni tovarni Juteks v Žalcu, kjer je delala do upokojitve. Ustvarila si je družino in rodila sina Uroša in hčer Brigito, žal pa je moža izgubila pri najboljših letih. Nekaj časa je bila sama, nato pa je spoznala Jožeta, s katerim že 22 let skupaj krmarita skozi življenje in sta drug drugemu v veliko pomoč in oporo. Razveseljujejo ju vnuki in vnukinje. Sicer pa je Darinka tudi ljubiteljica hribov, rada dela na vrtu, vsak prosti čas pa izkoristi za ročna dela.
»Delam pravzaprav vsak dan. Zjutraj, ko je še rosa, se usedem vsaj za dve uri in ustvarjam, potem grem ven, skuham kosilo, in ko imam spet malo časa, še zlasti ob večerih, se ponovno lotim dela,« še pove Darinka, ki ima resnično kaj pokazati. Med številnimi vezeninami je izdelala tudi velik prt za griško župnijsko cerkev, ki ga je delala skoraj dve leti. Sicer pa je marsikateri njen izdelek, zlasti prti za poročna darila, našel pot v tujino, med drugim tudi v Avstralijo.
