Skoraj pozabljena Čičarija
Običajen prizor v Čičariji
Na jugozahodu Slovenije je južno od ceste Kozina–mejni prehod Starod, tik ob meji, pokrajina Čičarija, danes pozabljena skoraj od vseh. Pravzaprav večji del Čičarije leži na Hrvaškem in predstavlja severno mejo Istre, medtem ko na slovenski strani spadajo vanjo le tri vasi: Skadanščina, Poljane in Golac s svojimi zaselki – Brdo, Gojaki in Zagrad. Verjetno je najbolj znana točka Čičarije – vsaj planincem – vrh Slavnik.
Včasih ti kraji niso bili tako odročni. V antiki je mimo današnjega Golca tekla rimska cesta, ki je vodila iz notranjosti današnje Slovenije v Istro. Pomembna prometnica je ohranila svojo vlogo vse do srednjega veka, ko je nad Golcem stala utrdba.
Čiči naj bi te kraje naselili v 16. ali 17. stoletju kot prebežniki pred Turki iz južne Dalmacije. Domačini govorico iz svoje prvotne domovine še ohranjajo (kar je Čičev v Čičariji sploh še ostalo), saj so živeli bolj ali manj izolirano, menda se tudi poročali niso prav daleč.
Danes so čičarske vasi več ali manj opustele, nekoliko oživijo le ob koncu tedna, ko se zdomci kot vikendaši vračajo na domove svojih prednikov. Izseljevanje se je začelo po 1. svetovni vojni, še intenzivnejše je postalo po drugi, saj je skopa kraška krajina prebivalcem ponujala le siromaštvo. Mnogo hiš se podira, čeprav je zadnja leta opaziti, da jih hkrati tudi vedno več obnavljajo, vzpostavljajo pa tudi kmečki turizem. Vsekakor se v življenje vračajo hitreje vasi na slovenski strani, saj je iz slovenske Čičarije še vedno manj vožnje do urbanih središč kot iz hrvaške.
Čiči so se nekoč preživljali z ovčerejo, ki so jo kot tradicijo prinesli verjetno še iz Dalmacije. Znani so bili tudi kot oglarji – palili so karbun in žgali apno, saj je sicer težaško delo predstavljalo dober zaslužek. Še več so zaslužili z nabiranjem brinovih jagod in kuhanjem brinjevca, vendar je bilo zadnje pod Italijo prepovedano. Kar se je dalo, so prodali v Trst. Da jim še vedno ni bilo lahko, pravi njihov rek oziroma prekvantica po domače, da so vseeno tukli mižeriju. Jih je pa težko življenje prisililo, da so se znašli in težke trenutke prebrodili s svojo značilno duhovitostjo, za katero pravijo, da bi še hudiča ugnala. Še posebej nevaren način preživetja je predstavljal kontrabant, ki se je končal celo s smrtjo in zaporom nekaterih tihotapcev.
Nekoč je prišla na obisk medvedka, sedaj nima več h komu.
Kakšna je bila posledica izseljevanja, nazorno govori resničen dogodek, ki se je zgodil v Poljanah pred približno dvajsetimi leti. Zgodba namreč dobro prikaže, da so bila obdobja, ko so v Čičariji imeli več družbe divjih živali kot ljudi. Zgodilo se je, da je nekoč v hišo h gospe, ki je živela sama, prišla na obisk medvedka. Starejša Poljanka je sedela v kuhinji, verjetno je kuhala, da je živali nekaj zadišalo, ko je v hišo prilomastila kosmatinka, ki se je po hiši nekajkrat obrnila, in kakor mirno je prišla, je tudi odšla.
Vsekakor so vasice vredne ogleda. Kljub malce žalostnemu pogledu na porušene domačije se obisk vtisne v prijeten spomin, saj vse deluje nekoliko skrivnostno. Ne zgodi se vsak dan, da gre človek v kraje, ki so odmaknjeni od vrveža in sveta.
