V Smokvico po fige
Kraji z nenavadnim imenom
Notranjost slovenske Istre je kar nekako skrita pred številnimi obiskovalci, ki hitijo proti morju. Odkar je avtocesta skrajšala pot, so vasice pod Kraškim robom za večino turistov še bolj odmaknjene. A velja se potruditi in zaviti z ustaljenih poti. Med zadnjim potepanjem po tem koncu se je za prijetno presenečenje izkazala vasica Smokvica, ki so jo gotovo poimenovali po sladkem primorskem sadežu – smokvi ali figi. Nekoč so menda rasle na robu njiv in travnikov ter na vsakem dvorišču. No, na dvoriščih, tudi tistih zapuščenih, jih najdete še danes. O tem sem se kar hitro prepričal: na dvorišču ene izmed najprivlačnejših kamnitih hiš v vasi – Bržanove domačije.
Gručasto kmečko naselje s kamnitimi hišami še kaže značilno istrsko podobo. A vedno več hiš je zapuščenih. Veliko pa jih tudi nezadržno propada. Pred pol stoletja je v vasi živelo okoli 200 prebivalcev. »Danes jih je le še 26,« pove Peter Babič iz vaškega društva Figaruola. Društvo skrbi za promocijo in urejeno podobo vasi, najavljenim skupinam pa pripravijo zanimiv program. V njem imajo eno glavnih vlog fige in izdelki iz njih. V društvu so pred šestimi leti zasadili nasad fig, za katerega skrbijo, in s pridelkom razveseljujejo obiskovalce.
»Zadnja leta smo malo zaspali,« pravi Peter Babič. »Pred nekaj leti smo prekinili tradicionalno prireditev šagra, vaški praznik fig, ki se je imenoval Kur en bot (Kot nekoč). Prireditev ob prazniku sv. Magdalene nameravamo ponovno oživiti, a v drugačni obliki.«
Povezani z Obalo
Območje pod Kraškim robom je bilo naseljeno že v prazgodovinskem času, o čemer pričajo nekatere najdbe. Prvo pisno omembo vasi zasledimo leta 1028, in sicer kot del posestva oglejske patriarhije. Vas se v starih dokumentih najpogosteje pojavlja z imenom Figarola ali Figaruola. V času Beneške republike je kot del fevdalne posesti prehajala v roke različnim koprskim družinam. Med lastniki je bila tudi ena pomembnejših plemiških družin Gravisi.
Staro kmečko naselje leži sredi manjšega kraškega polja na višini okoli 275 metrov. Nekoč je skozi dolino vodila prometna pot iz Čičarije skozi Kubed v Koper ali skozi Črni Kal v Trst. Zaradi živahnega prometa so se razvili gostinstvo pa tudi kovaštvo in še nekatere obrti, povezane s prevozništvom. Pred drugo svetovno vojno so se domačini večinoma ukvarjali s kmetijstvom in oljkarstvom. Živino so prodajali na sejmih, pogosto v hrvaški Istri. Na golih kraških pobočjih je bila pomembna predvsem ovčereja, posledično pa tudi sirarstvo. Razviti sta bili tudi vinogradništvo in sadjarstvo. Domačini so večinoma odhajali na sezonsko delo v Trst in okolico, kjer so pridelovali zgodnjo sezonsko zelenjavo. Domov so se vračali šele v času košnje, ki je tudi prinašala pomemben del zaslužka. Ker niso imeli veliko živine, so lahko prodajali seno. S tega območja so na teden prodali tudi več deset vozov sena. Trgovali so še z drvmi za kurjavo. Ko so se zmanjševale potrebe po delavcih v Trstu, so začeli iskati novo priložnost na Obali. Kupovali so kmetijska zemljišča v okolici Pirana in Strunjana, veliko pa se jih je izselilo celo v Avstralijo. Med drugo svetovno vojno je bila vas deloma požgana zaradi udeležbe domačinov v narodnoosvobodilnem gibanju. Sodelovali so pri skrivnem tovorjenju soli iz Sečovelj v zaledje za potrebe partizanske vojske, od 1. avgusta leta 1945 pa je v vasi delovala partizanska šola. Po drugi svetovni vojni so se povečale možnosti za zaposlitev na Slovenskem primorju. Hkrati sta se ohranjali rokodelstvo in predvsem zidarstvo, kar dokazuje kar nekaj kamnitih vaških hiš.
Privlačna Bržanova domačija
V Smokvici je vedno manj prebivalcev, le še kakšnih 25 jih stalno živi tu. Vas sestavljata manj ohranjena Zgornja Smokvica in večja Spodnja Smokvica. Najprivlačnejši del zadnje je v okolici cerkve sv. Magdalene, katere nastanek sega v sredino 15. stoletja. Ob enoladijski cerkvi od leta 1887 stoji beneški tip zvonika. Le nekaj korakov stran je manjši trg s skupnim napajališčem. To je osrednji prostor za srečevanje in druženje Smokavcev ter obiskovalcev. Nekaj starih kamnitih hiš v okolici še kljubuje času. V njih sta bila bivalni in gospodarski del običajno pod isto streho, krito z opečnim korcem. Do zgornjih prostorov vodi zunanje stopnišče, ki se zaključi z lesenim hodnikom – baladurjem.
Hiše so grajene tesno skupaj in mnoge imajo skupna dvorišča, ponekod so še danes tlakovana s ploščatimi lomljenimi kamni – skrilami. Eden najlepših primerkov vaške arhitekture je Bržanova domačija, ki jo sestavlja več enot, povezanih z dvoriščem. Glavni vhod predstavlja obokan prehod, imenovan porton, ki domačijo povezuje z glavno vaško cesto. Posebnost domačije je deset obokov, ki kažejo na postopno dograjevanje kot posledico širjenja družine. Domačijo obnavljajo že nekaj let. Za zdaj je urejenih več razstavnih prostorov, v nekaterih sobah pa je mogoče tudi prenočiti. Skrbnica Bržanove domačije se je žal odselila, njeno delo pa naj bi nadaljevalo društvo Figaruola, ki že išče nove vsebine.
Bržanova domačija in bližnja informativna tabla sta tudi izhodišče za obisk Zelene učne poti Smokvica. Uredilo jo je Gobarsko-mikološko društvo Istre. Na dobri tri kilometre dolgi poti obiskovalci spoznajo značilno staro istrsko vas, avtohtono rastlinstvo in živalstvo, kamnine ter kraške pojave tega območja. Poleg tega pa nekatere izmed devetih opazovalnic ponujajo tudi lep razgled, na primer razgledna točka na vrhu Kroga (418 m) razgled na Hrastovlje z znamenito cerkvijo sv. Trojice. Pot vodi tudi mimo figovega nasada in čebelarja.
Smokvica leži ob cesti, ki povezuje Gračišče in Movraž. Tudi ta kraja sta zanimiva za obisk. Nenavadno ime Movraž izvira iz sadeža – murve, ki so jih sadili v okolici. Nekoč se je imenoval Murvaž.
