»Rajhenburg mi je dal vse, kar je izoblikovalo mojo dušo«

Zgodbe | dec. '15

ODSTRTE PODOBE – BRESTANICA

»Rajhenburg je usmeril moje življenje. Dal mi je vse, kar je izoblikovalo mojo dušo. Rajhenburg je moja usoda, čeprav sem v njem živel samo do svojega devetnajstega leta. Če spregovorim besedo Rajhenburg, celo če si jo samo obudim v spominu, se mi že zgodi, da se kakor v pravljici, prek daljav in časov, v trenutku znajdem v deželi davne sreče, v svetovih svojega detinstva in mladosti, svojih prvih zapisanih besed,« razmišlja 76-letni upokojeni novinar, a tudi plodovit publicist, romanopisec in pesnik, filmski in televizijski scenarist ter potopisec Željko Kozinc.

V Brestanico, kakor se razpotegnjen trg v ozki dolini ob izlivu potoka Brestanica v Savo imenuje od leta 1951, se je z mamo Terezijo leta 1942 preselil iz Zagreba, kjer je zaradi tifusa in davice izgubil štiri brate in sestre, tako da je bil edini preživeli otrok. Ker je oče Mirko kot kovinar že prej dobil delo pri gradnji termoelektrarne, so se vselili v stanovanje v delavski koloniji na severovzhodnem koncu tedaj čisto nemčurskega kraja, na hribu Gorica, kjer se je rodila sestra. »V vrtcu, ki je bil v župnišču pri novoromanski baziliki Lurške Matere božje, ki jo vidimo na pokončni razglednici, se je vsa vzgoja odvijala izključno v nemščini, pri čemer so spremenili tudi naša imena in priimke, tako da sem postal Desider Kosinz,« pravi in doda, da so vsi štirje člani njihove družine srečno dočakali konec vojne, čeprav so leta 1944 Nemci ujeli očeta, ki jih je prišel na skrivaj obiskat iz partizanov, a ga niso ustrelili, ampak so ga poslali v delovno taborišče s tovarno letalskih motorjev v avstrijski Kapfenberg, od koder se je peš vrnil domov in se zaposlil v termoelektrarni.

Naš sogovornik je nato štiri leta obiskoval osnovno šolo v Rajhenburgu, potem nižjo gimnazijo na Senovem in gimnazijo v Brežicah, od koder je šel najprej študirat v Zagreb in nato v Ljubljano, kjer je nato delal pri Mladini, Tovarišu in Delu, bil vmes poklicni scenarist ter se leta 1997 upokojil. »Kadar obiščem grob staršev, se zmeraj spoštljivo ozrem tudi proti svoji dobri stari šoli, ki me je naučila opravil, od katerih sem živel in še živim: namreč pisanja, ljubezni do znanja in knjig.«

Grad se spet odeva v plemenite podobe

Ob ogledovanju barvne vzdolžne razglednice naselja, ki je zaradi ugodne prometne lege ob rimski cesti Neviodunum–Celeia (Drnovo–Celje) nastalo že zelo zgodaj, se je Željko Kozinc malce zamislil, nato pa svoj pogled ustavil vrh skalnega pomola nad trgom in reko Savo: »Grad Rajhenburg, ki ga kot prvega med slovenskimi gradovi zgodovinski viri omenjajo že v 10. stoletju, ima takšno podobo iz 15. stoletja in je v svoji trdnosti in mogočnosti temu primerno renesančno bahav. Na njem so gospodovali rajhenburški vitezi, za njimi številne plemiške družine, vsaka s svojim vzponom in padcem, dokler ga ni pred 150 leti kupil bogat francoski menih Gabriel Giraud. Z neverjetno podjetnostjo in versko gorečnostjo je plemiško gnezdo spremenil v trapistovski samostan, vsakršno posvetno razkošnost na gradu pa izbrisal, kar je pomenilo: dvorane je prezidal v celice in kapelice, v meniške spalnice in delavnice, stolkel je štukature, reliefe in freske, da ne bi žalile pravil njegovega asketskega reda, njegovih pravil, ki so se zlivala v eno samo: ora et labora – moli in delaj. H gradu je dokupil 300 hektarjev kmečkih zemljišč, po francoskih agrokulturnih vzorcih na njih postavil veliko živinorejsko farmo, prve vinograde na žici pri nas, sadovnjake s plemenitimi sortami. Pripeljal je tudi prvi traktor v Slovenijo in že leta 1896 v Brestanici postavil hidroelektrarno.«

Trapisti so bili in so ostali pojem marljivega, tehnično naprednega in skromnega meniškega reda. Vendar sta povojna politična ignoranca in nasilno priposestvovanje uničila njihova posestva in tovarnice, elektrarno in druge tehniške spomenike, tako da sta se od njihove dediščine ohranila le velika ribnika v poldrugi kilometer oddaljenem Mačkovcu, pravi avtor imenitnega popotniškega vodnika Lepi izleti vabijo, ki je ena izmed njegovih osmih izletniških knjig, v kateri bralca povabi tudi v Brestanico in na Bohor. V njem ne skriva navdušenja, da so grad Rajhenburg v preteklih desetletjih temeljito obnovili: »Mogočno poslopje je postalo že samo po sebi muzej, v njegovih prenovljenih dvoranah so ali še bodo nameščene zanimive muzejske zbirke: dokumenti in fotografije iz časov, ko je grad doletela žalostna usoda zbirnega taborišča desettisočev posavskih Slovencev, ki so jih Nemci leta 1941 pregnali z njihovih domov. Druga muzejska zbirka se dotika trapistovskega obdobja, na gradu pa se ohranja tudi spomin na povojni revolucijski obračun z razrednim sovražnikom: ko so do konca izgnale trapiste, so namreč nove oblasti v njem uredile zapor za politične obsojenke, večina njih sploh ni bila obsojena, kljub temu pa so na gradu preječale leta in leta. Za njimi so nekaj časa po letu 1956, letu madžarskega upora proti sovjetizaciji dežele, našli zatočišče madžarski begunci. Bil pa je tu kasneje tudi zapor naših ljudi, ujetih na mejah, ko so skušali bežati v Italijo in Avstrijo. V zadnjih letih se rajhenburški grad spet odeva v plemenite podobe, ki mu gredo zaradi spomeniške dediščine, izrednega položaja v Posavju in volje krške občine, da je v njem razvila pomembno kulturno središče, ki je na voljo obiskovalcem in gostom.«

»Slovenski Lurd« je ena največjih cerkva na Slovenskem

Pod grajskim gričem stoji še tako imenovani spodnji oziroma – po enem od zadnjih lastnikov – Flisov grad, uradno Turn v Brestanici. Trinadstropna stolpasta stavba, ki ima zdaj novo streho, je v pisnih virih prvič omenjena leta 1346. Na prvotno poslopje so pozneje prizidali vhodni stolpič in za nadstropje nižje trakte, ki obdajajo arkadirano dvorišče. Leta 1855 so podrli obzidje in zgradbo predelali. Po prvi svetovni vojni je bil njegov lastnik Srečko Lenart, po drugi pa so v njem uredili stanovanja. V kraju med hribi stoji kar premogočna cerkev Marije Lurške, ki spada med največje cerkve na Slovenskem in je ena izmed sedmih bazilik pri nas. Pobudnik za gradnjo cerkve je bil na začetku 20. stoletja kaplan Jože Cerjak, prispevke zanjo pa so darovali Slovenci z vseh koncev domovine in tujine, zato se imenuje »slovenski Lurd«. Temeljni kamen za triladijsko cerkev so položili leta 1908, 2. julija 1914 pa jo je posvetil knezoškof Mihael Napotnik.

»Moje otroštvo v Rajhenburgu je bilo kljub vzdušju strahu, v katerem so živeli moji starši, svetlo in optimistično. To v osnovi pozitivno vzdušje bi privoščil današnjim otrokom, to povezanost v revščini, to željo po druženju, to upanje, da bo jutri bolje … Generacije naših staršev niso bile zahojene v zavist in pohlep. Ljudje so se imeli rajši kot danes, ko je tisti boljši jutri iz petdesetih let prejšnjega stoletja že zdavnaj tu,« vleče iz brestaniške življenjske izkušnje slovenske vzporednice Željko Kozinc, ki neutrudno ustvarja. Potem ko ima za sabo scenarije za deset televizijskih iger, televizijsko serijo Kugy, štiri televizijske dokumentarce in sedem celovečernih filmov, še vedno veliko potuje ter hodi po domovini in svetu, fotografira, slika in piše. Pripravlja deveto izletniško knjigo, izdelal je traso in uredil vodnik po Slovenskih pisateljskih poteh, pri najnovejši fotomonografiji o Ljubljani Joca Žnidaršiča sta z ženo Bogi Pretnar napisala besedila k fotografijam. Za tisk je pripravljen njegov deseti roman, pravkar pa je izšla sedma knjiga poezij Pozni žarek, v kateri je odstrl tudi Vrata k domu, k svojim koreninam: Čakam jo. Prelita je v potoku. / Čaka me na algah in na mahu. / Moja Brestanica. Drži se mladega srca. / Zapustil sem ji ga v naročju.

Boris Dolničar