Gospa Ljerka, vi ste tako zares!
Tako pohvalo obiskovalcev gledaliških predstav je večkrat slišala letošnja dobitnica najvišjega priznanja za igralsko ustvarjalnost Borštnikov prstan Ljerka Belak. »Večjega komplimenta igralec skoraj ne more dobiti. Biti zares pomeni biti brez sprenevedanja, brez odvečnih gest, mimike, brez lažnih mask zvezdništva. Biti zares pomeni v gledališču biti več kot samo dober. Pomeni, da za svojo kreacijo stojiš s krvjo in stališčem. Biti zares pomeni do zadnje kaplje znoja in krvi,« pravi Ljerka.
Njen vulkanski talent je bil vedno posvečen gledališču in igralski umetnosti. Od prvih vlog, ki jih je kot mlada igralka ustvarila v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, pa vse do njenih zrelih igralskih stvaritev v Mestnem gledališču ljubljanskem. Gledališču je posvetila vse in v tem je tudi skrivnost njene odličnosti.
Nastopala v stojalu za dežnike
Ko je bila še tako majhna, da so jo lahko postavili v stojalo za dežnike, ker je bila zelo živahen otrok, je že recitirala. Najraje Železno cesto, Povodnega moža in pesmi, ki ji jih je pripovedovala mama. »Mama me je vedno spodbujala, brala mi je pesmi in pravljice, ugajale pa so mi predvsem tiste strašljive o pasjeglavcih. Mama mi je privzgojila tudi ljubezen do gledališča. Skupaj sva hodili od enega teatra do drugega, za vogalom sva imeli Šentjakobsko gledališče, ker sva stanovali na Vodnikovem trgu v Ljubljani.«
Ljerka je hodila tudi v glasbeno šolo, k baletu in zelo rada je nastopala. Pot na igralsko akademijo je bila zanjo čisto naravna. Na sprejemnih izpitih je spet recitirala Povodnega moža, čeprav so jo svarili, da ne bo dobro, »ker je to Severjev komad«. Ni se pustila zmesti, nastopila je z njim in strogi profesor Stane Sever je bil navdušen. »Končno eden, ki si je to dovolil,« je navdušeno pospremil njeno recitacijo, se še zdaj rada spomni nanj Ljerka. Tudi zato, ker je študente večkrat popeljal v kak lokal, najraje k Vitezu, in skupaj so žurali do jutranjih ur. »Izvrstni pa so bili tudi drugi profesorji: Pino Mlakar, ki nas je vedno opozarjal na lepo držo in stisnjene trebuhe, Kumbatovič, Koblar pa Marin, ki nam je odkrival čudeže, in sošolci, med katerimi so bili Božo Šprajc, Iztok Jereb, Maca Sivec in Mirjam Ačimović. Malo nas je bilo, a imeli smo se radi, in srečna sem bila na akademiji.«
V službo z avtobusom
Čeprav je Ljerka Ljubljančanka, je prvo službo leta 1971 dobila v celjskem gledališču. »Tja sem se vozila z avtobusom, tudi dvakrat dnevno, dopoldne na vaje in zvečer na predstavo. Zdelo se mi je čisto normalno, da je tako.« Tam je bilo malo igralcev, »imeli pa smo več kot 200 predstav, igrali smo vlogo za vlogo. V Celje so začeli prihajati sveži, mladi, krasni režiserji, med njimi Zvone Šedlbauer, Mile Korun, Dušan Jovanovič, in gledališče je zacvetelo, sodelovala sem v zlati dobi tega teatra,« ponosno pove Ljerka. Ker so igrali vse – od resnih predstav do komedij, otroških predstav in muzikalov – je igralsko zorela. Po dvajsetih letih pa je odšla v Mestno gledališče ljubljansko. »Poklical me je Zvone Šedlbauer, povedal, da z Borisom Cavazzo pripravljata zasedbo za predstavo Smrt trgovskega potnika, in rekel, naj se odločim, ali bom zraven ali ne. Nisem vedela, kaj naj naredim, kako me bodo sprejeli, a mi je partner Bogomir Veras svetoval, naj le grem, saj sem Ljubljančanka. Jožica Avbelj mi je že prvi dan rekla, da je vesela, ker sem prišla, in od takrat sem se v MGL počutila kot doma.« Izjemno lepo pa so jo sprejeli tudi gledalci, ki so cenili njeno ustvarjalnost.
Čarovnije njenih vlog
»Večinoma sem se kar z glavo pognala v vlogo in potem je šlo, kakor je šlo. Vedno začneš iz nič, od začetka, pomaga pa določeno znanje, da lahko z vlogo postopoma napreduješ.« Ni je sram priznati, da lahko igralcu pri nastajanju vloge pomaga celo skica kostuma. »Vidiš skico in vlogo ugledaš povsem na novo.« Ali pa lektor: »Opomni te na nekaj besed in naenkrat se ti odpre in pripelje na pravo pot.« Imela je srečo, ker je bil njen spomin odličen. »Teksta mi ni bilo nikoli treba ponavljati doma. Začelo se je s prvo bralno vajo, nisem si zapomnila vsega, a počasi je vloga zorela v meni, verjetno imam fotografski spomin, zapomnila sem si vse klicaje, vprašaje, podčrtano v tekstu, vse to pa mi je pomagalo.«
Ljerka je precej intuitivna igralka. »Ne morem reči, da imam do kakšne vloge posebno nostalgijo. Bolj se spominjam dobrega skupinskega dela, predstav, ki so bile skupno delo kolegov in režiserja, predstav, po katerih smo se družili, z njimi gostovali.« Velikokrat so s Celjani gostovali na Borštnikovem srečanju, Sterijinem pozorju in Bitefu. »Igrali smo, potem pa jedli, pili, peli, se ljubili. Zdaj pa je druženja manj, tudi gledališčniki se držijo nazaj.«
Zelo rada se spominja predstave Jeklene magnolije, ki jo je režiral Vinko Möderndorfer. »Igrale smo same ženske in prvo polovico predstave je bilo vzdušje prijetno, en sam smeh, dokler ena izmed junakinj ne umre. Med občinstvom je zavladala tišina, potem prvi robček, drugi robček in na koncu je vsa dvorana jokala. Po predstavi pa so nas skoraj objemali. V takih trenutkih vem, zakaj to počnem.« Ali ko jo ustavijo na cesti, pa ne zato, ker bi posnela filmsko ali reklamno vlogo, ampak ker so jo spoznali po gledališki. »Nekatere stvari se lahko zgodijo le v gledališču, kamor pridejo ljudje tudi v mrazu in dežju, ker si želijo nekaj doživeti. Če zmorem dati in gledalec zmore to sprejeti, je to tisto pravo. Zgodi se čarovnija, začuti se pripadnost, tega občutka ne zamenjam za nič.«
Radio, televizija, risanke
Ni skrivnost, da Ljerka rada gleda risanke, zato jih je tudi z velikim veseljem sinhronizirala. Kot mlada igralka zunaj prestolnice ni dobila veliko filmskih vlog, saj so filmarji igralske ekipe najraje izbirali kar v Ljubljani. Sodelovala pa je pri več televizijskih nadaljevankah. »Spominjam se, kako sta seriji Naša krajevna skupnost in Poti in stranpoti izpraznili ulice, bilo je, kot da bi bili ljudje prilepljeni pred zaslonom. To je bil čudovit občutek.«
Posnela je veliko radijskih iger in še zdaj vodi na nacionalnem radiu popularno kontaktno oddajo, kjer zna odlično najti stik s poslušalci, zna pobožati njihovo dušo. Preizkuša se na televiziji Net TV, kjer je včasih zelo kritična do napak, ki se dogajajo pri nas. Ljerka namreč pravi: »Moti me neodgovornost politikov, pohlep in pomanjkanje zdrave kmečke pameti.«
Klub temu ljubi življenje, ki ga skupaj s partnerjem Mirom Verasom preživljata v prijetnem domu na robu gozda, v vasici nad Želimljami, kjer od prijaznih sosedov kupujeta domače mleko, ker je zdravo in ima veliko smetane, maslo in skuto, z njima pa so tudi trije mački – klošarji, za katere lepo skrbita. »Ko si starejši, dobiš šele pravi okus po življenju in veš, kaj je dobro. Za grenkobo pa je škoda izgubljati čas,« je prepričana Ljerka. Želi si, da bi s to mislijo živeli tudi bralci Vzajemnosti v naslednjem letu.
Top 10 Ljerke Belak
Najljubše mesto: Ljubljana
Najljubša barva: vijoličasta
Najljubša hrana: rakci, kislo zelje
Najljubša pijača: voda
Najljubši film: obožuje muzikale – Goslač na strehi, Ves ta jazz, Kabaret
Najljubša knjiga: Sto let samote, Mojster in Margareta
Najljubša poezija: pesmi Franceta Prešerna, Župančičeva Duma
Najljubša glasba: Wagner, Rossini
Najljubši režiser: Zvone Šedlbauer in Vinko Möderndorfer
Najljubši igralec/igralka: Marlon Brando, Jack Nicholson, Anthony Hopkins, Meryl Streep
