SLOVENCI KREMENITI
Zaljubljeni avtor pesnitve o Soči
Simon Gregorčič, ki so mu rekli po domače Pomolčev Šime, za večino pa je bil »goriški slavček«, je napisal številne pesmi, med katerimi je najbolj znana in med ljudmi priljubljena veličastna pesnitev Soči, v kateri je zapisal tudi: »Krasnà si, bistra hči planin, / brdkà v prirodni si lepoti, / ko ti prozornih globočin / nevihte temne srd ne moti.«
Verze pesnika in domoljuba so že kmalu po izidu prve zbirke Poezije (1882) na svoj prapor zapisali kroparski žebljarji. Njegova pesem se je glasila na vseh recitacijskih odrih od čitalniških časov do danes. Tolažila je rojake po svetu in bodrila bojujoče se in trpeče v prvi in drugi svetovni vojni. Marsikatera njegova pesem je uglasbena in ponarodela.
Neizpolnjena ljubezen
Čeprav se je Gregorčič močno zavedal svojega duhovniškega stanu, mu je v Kobaridu k srcu prirasla učiteljica Dragojila Milekova. Gregorčičevo ljubezensko občutje je vztrajalo vse do Dragojiline smrti in rodilo precej več sadov od tistih najbolj znanih iz njegovih pesniških knjig, kjer je zapisal, da mu je bila »življenja mojega pomlad«.
Rodil se je na Vrsnem leta 1844 v skromni in s slamo kriti hiši v družini srednje premožnega kmeta. Svoj rojstni kraj je opeval in ga nosil v srcu, kamor je šel. Najprej je služboval v Braniku, kjer je začel bolehati. Nato je živel kot vikar na svojem posestvu na Gradišču nad Prvačino. Ko se je upokojil, se je leta 1903 preselil v Gorico in tam živel do smrti, tj. 24. novembra 1906.
Kot duhovnik je zavestno opravljal vlogo narodnega buditelja in duhovnega usmerjevalca v podeželskih krajih, kjer je živel. Svojo človeško in pesniško zrelost je Gregorčič doživel v osemletnem delovanju v Rihembergu – Braniku. Ob zahtevnem in občutljivem duhovniškem in pedagoškem delu v neprijaznem kraju, ki si ga je sam izbral, je v skoraj desetletnem obdobju izbojeval svoje eksistenčne boje s samim seboj in družbenim okoljem. V tem času so nastale njegove umetniško najbolj dodelane osebne izpovedi (Človeka nikar, O nevihti, Ujetega ptiča tožba, Življenje ni praznik, Moj črni plašč) in domoljubne pesmi, ki so postale središče njegove prve pesniške knjige. Vznemirjen, zaskrbljen in rodoljubno vznesen je s prstom pokazal, kako tujec ravna z domovino naših očetov, kako se širi tuji rod in preplavlja naš nekdanji raj (Domovina, V pepelnični noči, Znamenje, Naš narodni dom, Naš čolnič otmimo in druge).
Pesnika je ljubil njegov narod, kar se je pokazalo na njegovem pogrebu, ki je bil veličastna manifestacija. Pokopali so ga na Libušnjem, česar si je sam želel. V pesmi je zapisal: »Tik ob Soči mal je griček, / tam očetje moji spé; / tamkaj, bratje, mal kotiček / moje naj kosti dobé!«
