Božje drevce in zvezde kratkega dne
Sorte božičnih zvezd (Euphorbia pulcherima) niso več le rdeče kot nekoč. Obarvane brakteje so lahko rumenkaste in skoraj bele, v mnogih rožnatih odtenkih ter celo dvobarvno pisane. Svojo lepoto bodo rastline najdalj časa ohranile v svetlem in ne pretoplem prostoru.
Gruden res postreže z zadnjimi tedni v letu in se ponaša z zanesljivo najkrajšim dnem, vendar je prežet s svečano prazničnostjo in obilo simbolike. Vse to občuti tudi vrtnar, ki se lahko prav zdaj pomudi ob sezonskih značilnostih in ob klasiki decembrskega časa. Božične zvezde, kristusov trn, med kaktejami božični členar in na prostem prvi telohi z bodiko so le nepopoln nabor med skoraj nepogrešljivimi.
Božične zvezde pri nas gojimo kot sobnice, vendar že dolgo niso več samo rdeče. Izhodiščne in še nepožlahtnjene rastline so doma v Mehiki in tam zrastejo kar v dva do tri metre visoke grme. Vrtnarji jih v skladu z globalno tržno naravnanostjo ponujajo v vseh velikostih – od komaj nekaj centimetrov visoke miniaturke do postavnih primerkov v drevesasti ali stožčasti obliki. Zato sta lahko cena in čas vzgoje prav različna. Za uspeh je treba imeti kar nekaj izkušenj in strokovnega znanja, najpomembnejše pa je to, da so evforbije ali poanzetije (Euphorbia pulcherima) kratkodnevnice. To pomeni, da rastline nastavijo cvetje in navidezne cvetne liste barvito polepšajo le v času, ko so dnevi krajši od noči. Tudi sicer so to zanimive rastline, saj so njeni resnični cvetovi drobni in neugledni ter brez okrasne vrednosti. Obdajajo jih navidezni cvetni listi ali brakteje, ki so lahko cinobrasti ali karminasto rdeči, lahko tudi beli ali kremasto rumeni, pri nekaterih sortah rožnati ali celo pisano marogasti. Rdeče sorte še vedno prevladujejo, saj je takšna barva posebno sugestivna ter je simbol veselja, ognja, ljubezni in življenja. Božična zvezda v času cvetenja zahteva enakomerno temperaturo okoli 18 stopinj Celzija in zelo svetlo rastišče. Zalivamo jih s postano vodo, suho ozračje neposredno ob radiatorju pa zanesljivo skrajšuje čas cvetenja.
Trnasti mleček
Cvetovi trnastega mlečka so prav majhni, zato pa so obrobni ciatiji rdeči, rožnati ali beli. Med novejše vrtnarske pridobitve spadajo sorte medvrstnih križancev Euphorbia x lomii z velikimi ovršnimi listi.
Včasih mu rečejo tudi kristusov trn in skupaj z božično zvezdo spada v veliko družino mlečkov, doma pa je na Madagaskarju. Obe rastlini se imenoslovno skupaj z božičnim kaktusom uvrščata v decembrski praznični čas. Kristusov trn (Euphorbia milii) je skromno olistana sočnica s trnastim steblom in majhnimi cvetovi, ki jih obdajata po dva bleščeča in barvita lista, imenovana ciatij. Nekoč so bile znane le rastline v rdeči barvi, zdaj pa je barvna paleta razširjena tudi na rožnato, oranžno in cinobrasto, obstajajo celo sorte v beli ali rumenkasti barvi. Posebno velike cvetove imajo sorte medvrstnega križanca Euphorbia x lomii, ki so nastale iz naključno najdenih primerkov v živi meji neke misijonske postaje na Madagaskarju. Prav zaradi cvetenja v zimskem času in preproste oskrbe je to priljubljena lončnica. Poganjki kristusovega trna so bolj ali manj štirirobi, trnasti in v mladosti sivo zeleni, pozneje povrhnjica opluteni. Zaradi omesenelih poganjkov se ni treba bati presušitve. Takrat so listi nepotrebni in v večini odpadejo. Šopirijo se le na mladih vršičkih ter posebno v času počitka od spodaj navzgor odmirajo. Kristusov trn zaradi sočnih stebel dobro prenaša suho ozračje in dolgo vzdrži v centralno ogrevanih prostorih. V topli sobi ne potrebuje drugega kot zmerno osvetljenost in tudi nekaj neposredne osončenosti dobro prenaša.
Druge sezonske sobnice
V najtemnejši koledarski čas okoli zimskega solsticija vnesemo dodatno barvitost še z nekaterimi drugimi cvetočimi lončnicami. Ciklame zanesljivo spadajo mednje in vrtnarji vsako leto ponudijo nekaj izboljšanih sort. Ko se spomnimo na domače gozdne ciklame ali korčke, si lažje zapomnimo, da tudi njihove žlahtnejše sorodnice najbolje uživajo v sorazmerno hladnem stanovanjskem okolju. Zanje so zelo primerni neogrevani prostori, kjer ne zmrzuje, morda v spalnici, na stopnišču ali na hodniku. Tam je tudi zrak manj izsušen kot v drugih prostorih. Sodobne sobne ciklame v svojih izhodiščnih oblikah izvirajo iz naravnega okolja dežel okoli Sredozemskega morja in zato niso prezimno trdne. Med starši naj bi bila pomembna vrsta Cyclamen persicum, ki zime na vrtu gotovo ne preživi. Njej in vsem drugim prija takšno podnebje, kot je pri nas poleti v gozdnem zavetju, v senci in prej vlažnem kot suhem okolju.
Priljubljen božični kaktus (izhodišče je vrsta Schlumbergera truncata) ima belo, rožnato, rdeče ali škrlatno cvetje, nima pa nikakršnih bodic. Za kaktus je to nekoliko neobičajno, kot je neobičajen tudi čas cvetenja v zimskem obdobju. Njegovi sploščeni poganjki se členasto nizajo drug na drugega, zato se ga je oprijelo ime členar. Mnoge sorte so zadržale lastnost, da cvetove ponoči zaprejo. Pred cvetenjem, pri nas v jesenskem času, rastlinam privoščimo počitek skoraj brez zalivanja. Ko opazimo na konceh poganjkov cvetne popke, jih začnemo rositi in počasi izdatnejše zalivati. V stanovanju naj bodo božični kaktusi v svetli senci, raje bolj na hladnem kot na toplem. V naravi rastejo predhodniki sodobnih sort v tropskem deževnem gozdu Brazilije po drevesnih rogovilah pogosto kot priraslike, zato jih negujemo precej drugače kot bodičaste kakteje iz sušnih predelov. Elegantne cvetove precej večjih razsežnosti ponujajo vitezove zvezde ali amarilisi (Hippeastrum) v različnih sortah. Velike čebule ob prvem nakupu niso čisto poceni, a če jih primerno oskrbujemo, bodo zacvetele tudi v naslednjem letu. Po cvetenju moramo paziti na odganjajoče liste, da se čebule okrepijo ob rednem zalivanju in gnojenju, potem pa naj pred naslednjim cvetenjem počivajo.
Telohi in bodika
Tudi božični kaktus ni domačin, saj smo ga dobili iz Južne Amerike. Zaradi sploščenih poganjkov, si niso bodičasti, mu rečemo tudi členar.
V nekaterih jezikih ime za teloh namiguje na božični praznik in prav naš domači črni teloh (Helleborus niger) je med najbolj neučakanimi, saj v naravi z upognjenimi cvetnimi stebelci pogosto rine kar skozi sneg. Tudi v slovenščini naletimo na besedotvorno zanimivost, saj na Cerkljanskem rastlini pravijo talavček, ker se na prisojnih kopninah pojavlja ob talečem se snegu. Vrtnarska ponudba redkeje posega po čisti vrsti, zato pa so priljubljeni križanci, ki jih kot najuporabnejše odbranke na veliko razmnožujejo v laboratorijih. Botanični rod telohov ni ravno številčen, saj je znanih menda komaj petnajst vrst in vse brez izjeme v naravi rastejo le na severni polobli, od tega pet v Sloveniji: črni teloh, hostni, blagodišeči, deljenolistni in temno škrlatni teloh. V naravi se naselijo v senci mešanih gozdov, na gozdnih obrobjih, nekatere vrste tudi na vlažnih travnikih in rečnih naplavinah. Vsi dobro uspevajo v običajni vrtni prsti, če je v njej prisotno apno. Ker so telohi v divjini v družbi z volčinom, jetrnikom in jelenovim jezikom, jim podobno soseščino ponudimo tudi v združbah vrtne zasenčenosti. V primerjavi z belim cvetjem črnega teloha so barvno mnogo bolj pisani križanci tako imenovanih vzhodnih telohov. Marsikateremu so všeč primerki z belim ali rdečkastim cvetjem, ki je posejano s temno škrlatnimi pikami. Po nakupu nam najprej služijo kot lončnice, potem pa naj le najdejo svoje mesto na vrtu. Celo svoje seme si lahko pridelamo, a sejati ga moramo takoj, ko dozori, sicer pa je uspešna delitev po cvetenju in jeseni. Seveda so vsi telohi strupeni kot vse zlatičnice, a škodujejo nam lahko le ob zaužitju. Zelene in posebej s plodovi obložene vejice bodike ali božjega drevca so tudi pri nas postale skoraj klasična božična dekoracija, a o tem smo nekaj napisali že v prejšnji številki.
