Nikoli ni prepozno za novo kariero

Zgodbe | dec. '15

Življenje Darka Šarca je en sam splet naključij ali pa muhavosti usode, kakor pač kdo razume. A ničesar ne obžaluje, pravi, saj je vedno našel način, da je počel tisto, s čimer je bil zadovoljen. Ker je človek, ki ne mara polovično narejenih stvari, se je v zelo zrelih letih lotil dokončanja podiplomskega študija. Pri 72 letih je magistriral, junija letos, pet mesecev pred osemdesetim rojstnim dnem, pa doktoriral na ljubljanski fakulteti za arhitekturo.

Čeprav je rojen na Hrvaškem, otroštvo je preživljal v Osijeku, dolgo pa je živel v Makedoniji, mu je Slovenija posebej pri srcu. Mama je bila namreč Slovenka, Notranjka, in z družino že več kot 40 let živi v Ljubljani.

Na podiplomski študij se je vpisal že leta 1969, ko se je na predavanja v Beograd vozil vsak konec tedna iz Skopja. Zaradi obveznosti ga je moral prekiniti. Ponovno se je vpisal v Ljubljani leta 1982, a ga je po spletu okoliščin spet opustil. »Toni, no, prof. dr. Anton Prosen, ki je bil poleg mentorice prof. dr. Žive Deu somentor pri doktoratu in s katerim sva v Ljubljani skupaj začenjala podiplomski študij, me je spodbudil, da sem po toliko letih nadaljeval. Opraviti sem moral še dva dodatna izpita. Ženi sprva sploh nisem povedal, ker je bila proti. Ker pa imava različen bioritem in jaz vstajam veliko prej, sem v tem času študiral.«

Porabil je kar precej časa in truda, da so mu na fakulteti temo sploh odobrili. A na zagovoru so bili člani komisije navdušeni, tudi tisti, ki mu je najbolj nasprotoval, mu je čestital za odlično opravljeno nalogo. »Samo zaradi naziva doktor znanosti se pri teh letih že ne bi spustil v študij. Pač pa zato, ker javnost o tem ne ve veliko, raziskoval sem namreč vplive, ki so jih imele različne vojske na prostorno in urbanistično oblikovanje današnje Ljubljane skozi čas. Zaradi strateške urbane preventive je mesto kar štirikrat spremenilo smer razvoja z levega na desni breg in obratno,« povzame obširno raziskavo.

O vplivu vojske, Jugoslovanske ljudske armade, na družbo ve iz lastnih izkušenj. Nikoli si ni želel obleči vojaške uniforme, a je naneslo tako, da je v njej preživel precejšen del življenja. Privlačila ga je arhitektura, a do študija ni prišel prav zlahka. Ko se je vračal s predvpisa na fakulteto v Zagrebu, je izvedel, da se je ponesrečil oče. Darko je lahko pozabil na študij, saj je mama ostala sama s tremi sinovi, zato je odšel na služenje vojaškega roka. Po vrnitvi se je zaposlil, da je pomagal mami preživljati družino. Spet je razmišljal o študiju v Zagrebu, pa ga je prijatelj pregovoril, da je šel z njim v Skopje.

Nov začetek v Makedoniji

Končno se je vpisal na fakulteto za arhitekturo in gradbeništvo, čeprav čisto na drugem koncu države. »Nikoli ne bom pozabil, kako so nam že prvi dan povedali, da študija nihče ne zaključi prej kot v desetih letih, čeprav je bilo samo devet semestrov. No, jaz sem bil prvi študent, ki je zaključil v rednem roku,« se upravičeno pohvali.

S selitvijo je povezana še ena grenka izkušnja. Ker ni imel sredstev za preživljanje, je pred odhodom v Skopje glasbeni šoli v Vinkovcih prodal svoj klarinet. »Si predstavljate, kakšne razmere so bile to, da je glasbena šola kupovala rabljena glasbila? In zanj sem dobil toliko, da sem lahko s tem denarjem živel kar dve leti. Še vedno pa mi je hudo, da sem to moral storiti.« Glasba mu je bila namreč vedno pri srcu, kar je podedoval po svojem očetu. »Čeprav je najstarejši brat čudovito risal, smo bili vsi trije glasbeniki.« Za risanje je nadarjen tudi Darko, le da se je usmeril v karikature. Kot pravi, je bil zasvojen s karikaturami od svojega 13. leta, ko jih je prvič videl na razstavi. Velikokrat je imel težave, saj je rad in neutrudno risal svoje profesorje v šoli in kasneje kolege v vojski.»Moje karikature niso žaljive, rad pa z njimi opozorim na pomanjkljivosti ali družbene probleme. Rišem ljudi iz javnega življenja, politike …«

Prvo leto študija je bilo zares usodno za Darka Šarca. Spoznal je Jeleno, študentko medicine. Bila je iz ene najstarejših in najuglednejših skopskih družin. Starši so njuni zvezi na začetku zelo nasprotovali, a sta vztrajala, se še kot študenta poročila in živela v mali študentski sobici. »Skupaj sva že 58 let. Imava dva sinova in pet vnukov, tri fante in dve dekleti, in zanimivo je, da so vsi nekako povezani z glasbo.«

Iz civilista oficir

Med študijem sta z ženo prejemala štipendijo JLA in tako se je začelo njegovo ne preveč prijazno vojaško obdobje. »Najprej sva bila vesela, saj je bila štipendija precej visoka. Ker so mi denar za absolventski staž nakazali v enem znesku, sem si kupil motor in z ženo sva 40 dni potovala po Evropi.« 

Ker pa sta morala štipendijo »odslužiti«, se je Darko kot arhitekt zaposlil v JLA. Pri prvi plači je presenečeno ugotovil, da je na spisku oficirjev. »Protestiral sem, saj sem se dogovoril, da bom zaposlen kot civilist, kar sem tudi bil, če izvzamem šolo za rezervne oficirje, ki sem jo opravil med rednim služenjem vojaškega roka. Poleg tega so mi ponujali mesto asistenta na fakulteti. A vojska je bila velik in samosvoj sistem, pritisnili so tudi na ženine starše, zagrozili, da me bodo zaprli ali pa me poslali v Prištino. Žena je pričakovala prvega otroka, in podpisal sem pogodbo za pet let.«

Seveda se je kasneje izkazalo, da so mu lagali. V Skopju so Šarčevi ostali več kot dvajset let. »Vsi so mi pravili, kako dobro mi pristaja uniforma, jaz sem bil pa v njej neizmerno nesrečen,« se tudi po toliko letih z grenkobo spominja časov, ko je moral opravljati tudi nekatere vojaške obveznosti. Tako je bil dežurni oficir komande armade usodnega 26. julija 1963, ko je Skopje okoli pete ure zjutraj stresel uničujoč potres, ki je porušil skoraj tri četrtine mesta. »Še vedno se spomnim vpitja pa krvavih in mrtvih ljudi. Prekinjene so bile vse komunikacije in šele okrog 11. ure dopoldne so lahko obvestili svet o katastrofi. Kurirja sem poslal preverit, kako je v ulici, kjer so živeli ženini starši, pri njih sta bila tudi žena in dvomesečni sin. Ko je pritekel nazaj, je povedal, da je videl samo otroški voziček, ni mogel niti ugotoviti, koliko je hiša poškodovana. Ne morete si predstavljati, kako sem se počutil ...«

Kako je z njegovo družino, je Darko Šarac izvedel šele tretji dan, saj je oficir, ki naj bi ga zjutraj zamenjal, ostal pod ruševinami, in je moral dežurati nadaljnjih 24 ur. Družino je kot številne druge meščane našel na njivi, saj si nihče ni upal več živeti v zgradbah. Žena mu je povedala, da je sina malo pred potresom prinesla iz spalnice v sobo, kjer je študirala. Čez nekaj trenutkov se je v spalnici zrušil cel strop …

Študij, karikature in šah

Na srečo, pravi, je imel v vojski veliko dela, saj so gradili bolnice, stanovanjske zgradbe, nove vojašnice, obnavljali so objekte po potresu. Na začetku sedemdesetih let so ga poslali v Ljubljano za glavnega inženirja vojaškega gradbenega oddelka. »Takrat je veljal zakon, da je morala vse urbanistične, prostorske načrte odobriti vojska. Ne cest ne stanovanjskih zgradb, nič se ni smelo graditi brez pristanka JLA, tudi če se stroka ni strinjala. In jaz se velikokrat nisem strinjal.« Pravzaprav se je vsa leta, ko je bil v uniformi, boril proti pogosto nesmiselnim, a žal zabetoniranim pravilom. Vedel je, da ne more zmagati, še posebej ko so začeli vpletati njegovo družino. Leta 1984 so ga predčasno prisilno upokojili. Tako se je rešil uniforme, a ostal brez delovnih izzivov sredi najplodnejšega življenjskega obdobja. Da bi nekako porabil energijo, je v Peroju v Istri začel graditi hišo, postal je dejaven v Društvu slovensko-hrvaškega prijateljstva, je reden gost šahovskega kluba, z ženo obiskujeta tečaj angleščine na univerzi za tretje življenjsko obdobje. Predvsem pa se je intenzivno lotil risanja karikatur. Pripravil je že nekaj razstav, tudi na zagovoru doktorata se je mentorjema in komisiji zahvalil na svoj način – s karikaturami. Ženi je obljubil, da je študij res končal, vendar pa resno razmišlja o tem, da bi napisal knjigo …

Anita Žmahar, fotografiji: osebni arhiv D. Š.