Decembrski cing congl – ali mir?
Po neskončno lepem novembru, ko se toplo sonce kar ni in ni poslovilo, je prišel december in kot vsako leto prinesel vprašanje, kako ravnati v vedno bolj spremenjenih časih. Vse okoli njiju je oznanjalo neko bleščeče veselje, vsepovsod so zvonili zvončki in se prižigale lučke, vsepovsod so prodajali jaslice in vsiljevali božične pesmi že kar na začetku meseca, plastični severni jeleni so kimali pri vhodih veleblagovnic in police so se šibile pod vsakršnim ništrcem – vse je spodbujalo mimoidočega, naj vendar kupi, kupi, kupi, da bo srečen!
Ves ta decembrski hrup, vse to hitenje, vse to navidezno veselje so vsako leto znova vzbujali v Tanji potrebo po begu – nikoli ni marala bleščave in zunanjih znamenj veselja, zdaj na stara leta pa sploh ne. Miha pa itak! No, ko je še hodil v službo, se je domov grede sicer rad ustavil pred stojnicami s kuhanim vinom in rekel besedo ali dve s sodelavci, zdaj pa se je, odkar je upokojen, preselil v delavnico in les ga je čisto prevzel. Nima več nobene potrebe, da bi hodil okoli in popravljal svet v neskončnih političnih debatah, ki ne prinesejo ničesar koristnega. Odkar je doma, sta si uredila svoj mali svet po svoje. Oba utrujena od prejšnjih časov, ko sta tako zelo hitela, sta zdaj naredila svoje dneve mirne in po svojem okusu. Popoldnevi so bili skupni, namenjeni naravi, otrokom in vnukinjam, večeri glasbi in včasih prijateljem, dopoldneve pa sta preživljala vsak zase – oba v kleti. Poleg obvezne moške delavnice si je Tanja uredila šiviljsko sobo, in ko je Miha rezbaril in mizaril, je Tanja šivala, pletla in kvačkala. Z ljubeznijo se je spomnila starih časov, ko je od babice dobivala nogavice, šale, kape in rokavice, včasih pa še jopico ali torbico.
No, zdaj je ona sama babica. Večkrat sliši vrstnice, kako se pritožujejo nad likom babice v literaturi – slika starke z očali, ki sivih las, pokritih z ruto, sedi na gugalniku in plete, okoli nje pa se smuka mačka, gre njenim znankam na živce. Danes upokojenke v kavbojkah in najkicah letajo po svetu in nimajo časa. V veleblagovnicah kupijo bleščeča darila in stvar je opravljena, saj se zdaj vse dobi in tudi ni nedosegljivo drago – kdo se bo pa ukvarjal z izdelavo daril!
No, ona misli in čuti drugače. In Miha tudi. Onadva rada pogledata nazaj v svoje otroštvo, kako je bilo. Ko nisi mogel vsega kupiti. Kako so se pojavile nogavice in rokavice vseh barv, za vsakogar kaj. Kako so se čudežno iz nebes ali z daljnega zasneženega severa na domači mizi pojavile čudovite igračke: zibelka ali voziček za punčko in v njem vse odejice, blazinice, rjuhe in oblekice za prelepo punčko, ki je imela dolgo kito iz volne in je bila tako mehka. Voziček je bil lesen in je imel okenca in zavese in je tako skrivnostno škripal, ko ga je vozila po hiši. Ta spomin na davno otroštvo ju je letos navdihnil, da ga ponovita – če je bilo mogoče takrat, je tudi zdaj. In sta se lotila izdelave, za vsako vnukinjo posebej. Veselila sta se ob misli, da bodo njuna darila res nekaj lepega. Ustvarjati nekaj lepega res greje srce!
In rada sta skupaj. Zato tudi ona ne sedi gor v dnevni sobi, ampak tu dol v kleti – če Miha česa ne žaga ali brusi, da bi se kadilo, imata odprta vrata in se slišita: tu drdra njen šivalni stroj, tam on zabija in privija. Kadar delo ne povzroča hrupa, si rečeta domislico ali dve.
Te mirne ure doma v kleti in misel na veselje, ki ga bo v vsakem obdarovancu sprožilo lepo darilo, ju napolnjujejo z veseljem in mirom – kdor kaj da od srca, dobi stokrat povrnjeno, in kdor ne leta okrog in se ne izpostavlja nori decembrski nakupovalni mrzlici, ima v srcu veselje. In mir. In temu je namenjena vsa priprava na decembrske praznike – veselju in miru. Mir ljudem na zemlji – vendar je treba mir tudi ustvarjati, ne le hlastati po nečem, saj po hlastanju ostanejo le prazne dlani in prazno srce. Doma spletene nogavice pa grejejo tudi zaradi ljubezni, ne le zaradi dobrega materiala!
