Zloraba vere
Za slovenske zmage
Zakaj stotisoči bežijo iz Sirije, Iraka, Afganistana, Libije, Sudana, bežijo iz svojih držav? Ali si mar res želijo živeti v družbi, kjer je svoboda govora in je z zakoni zagotovljena enakopravnost ljudi ne glede na vero, etnično pripadnost ali družbeni (socialni) položaj posameznika? Večina ljudi, ki se je napotila v »obljubljeno deželo« (Evropo), o dejanskih razmerah v »demokratičnem delu zemeljske poloble« ne ve veliko. Nasprotno, verjamejo, da se v tem delu sveta cedita »med in mleko« in so ljudje zadovoljni, srečni. Kot vemo, so dejstva zelo daleč od teh idealističnih predstav. Pa vendar, zakaj ljudje zapustijo svoje domove, odidejo v negotovost in za seboj pustijo vse, kar so v življenju ustvarili? V resnici so njihove države v popolnem razsulu, človeško življenje pa pogosto šteje le toliko kot naboj za kalašnikovko (polavtomatsko puško).
Najbolj tragične žrtve sedanjih razmer na Bližnjem in Srednjem vzhodu so zagotovo begunci, ki bežijo pred grozotami državljanske vojne in upajo, da bodo v »civiliziranem in demokratičnem okolju« deležni razumevanja in podpore. V resnici večina ljudi razume njihovo stisko in jim po svojih močeh skuša pomagati. Ta iskrena človeška solidarnost pa ni po volji drugače mislečih, tistih, ki živijo v nasprotju z njihovimi predstavami o »življenju po božjih zapovedih«. Seveda takih, kot jih razumejo oni. In da bi uveljavili svojo razlago »božje volje«, so pripravljeni ubijati brez razmisleka, tako kot so to pred kratkim storili v Parizu, še prej v Madridu, Berlinu, New Yorku, Džakarti, Nairobiju, Bejrutu …
Včasih slišimo, da je glavni vzrok za sedanje spopade na Bližnjem in Srednjem vzhodu verske narave, šlo naj bi za soočenje dveh razlag o družbenih in verskih sporočilih Korana. To nekako spominja na razkol v krščanski cerkvi, ko je Vatikan izobčil Lutra zaradi njegove herezije (odpadništva). Tako kot v Lutrovih časih tudi danes v muslimanskem svetu ne gre za teološki spor, temveč za oblast in denar. Voditelji islamske »države« oziroma samooklicanega kalifata brenkajo na verska čustva muslimanov in si hočejo pridobiti oblast nad njimi. V ozadju so seveda igre »velikih igralcev« v tej krizi. Američani si skupaj z zavezniki v zvezi NATO skušajo dolgoročno zagotoviti nadzor nad strateško pomembnim območjem, Rusi pa se tudi nočejo odreči svojemu vplivu (tudi vojaški navzočnosti) v Siriji, Savdijci hočejo še naprej (ob pomoči multinacionalk) nadzorovati naftno tržišče, Izrael se boji morebitnega dogovora o razpletu palestinske krize … Posledica vseh teh vpletanj so tragedije običajnih ljudi, ki so zaradi interesov globalnih sil izgubili vse. Ne le premoženja, temveč tudi svoje dostojanstvo in zaupanje v človečnost.
Nobenega dvoma ni, da se je treba z vsemi razpoložljivimi sredstvi postaviti po robu terorizmu. To nalogo morajo opraviti državne ustanove. Hkrati s tem pa moramo državljani z vso odločnostjo dvigniti glas proti vsakršni zlorabi pooblastil, ki jih zakon in ustava dajeta policiji in vojski. V spopadu s terorizmom moramo biti odločni in učinkoviti, hkrati pa varovati pravico ljudi, da živijo skladno s svojim prepričanjem. Pripadnost posamezni veroizpovedi pri tem pač ne more biti odločilnega pomena. Ostanimo pri sporočilu francoske revolucije, ki je odprla pot demokraciji v vsej Evropi. Gre za solidarnost, enakost in bratstvo. Tudi pri nas v Sloveniji.
