Kostanjevica in njen princ

Zgodbe | dec. '15

Kako lepo je tukaj, sta si rekla mlada učitelja Lado in Marija Smrekar, ko sta se prvič pripeljala v mestece na otoku. Sprva sta imela namen ostati le nekaj let, potem pa se naj bi družina preselila v Ljubljano. Toda zgodilo se je drugače … In tako je pred sedmimi leti na svoj 80. rojstni dan Lado Smrekar dejal: »Zahvaljujem se usodi, da me je postavila v ta veliki čas in v najlepši kraj na svetu – v Kostanjevico.« Družina Smrekar bo z njo za vedno povezana. 

Na obrobje

Prvo ponudbo za službo je sicer dobil v Čačku, toda tja se je odpeljal in se takoj tudi vrnil. V Kostanjevici pa je ostal in jo tudi globoko zaznamoval. Kot ravnatelj je ogromno naredil za izobraževanje, mesto pa je oplemenitil z visoko umetnostjo. Po izobrazbi je jezikoslovec in slavist, zato je vedno skrbel za lepo besedo, ustanovil gledališče in tudi sam veliko režiral. Njegova dela so podirala lokalne meje in segla vse do velikih odrov. Hkrati pa je pripeljal velika gledališča, in tako je ljubljanska Drama zunaj »svojega svetišča« prvič nastopila prav v Kostanjevici. Tam pa so gostovali še mnoga ugledna gledališča in veliki ustvarjalci. Mnogi med njimi so bili tudi njegovi osebni prijatelji – Alojz Gradnik, Edvard Kocbek, Štefka Drolc, Miha Baloh, Vilma Bukovec, Ladko Korošec in številni slikarji in kiparji – vseh niti ne moremo našteti. Neverjetno je, da je Ladu Smrekarju uspelo pripeljati v Kostanjevico celo opero in balet. Plesali in peli so kar pod zvezdami na ruševinah nekdanjega samostana. Mogočno zgradbo je z upornostjo in neizmerno voljo rešil pred propadom. Danes je to Galerija Božidar Jakac. Glede na ugled in spoštovanje Lada Smrekarja so galeriji podarili svoja dela Jakac, France in Tone Kralj, France Gorše, Zoran Didek, Janez Boljka, Bogdan Borčič, prva pa je bila mati umrlega Jožeta Gorjupa že leta 1956. Poleg pa je še Forma viva, ki jo je tudi soustvarjal. Majhna Kostanjevica pa ima še dve galeriji: Gorjupovo galerijo v šoli in drugo v središču mesta – Lamutov likovni salon. Vse to je plod vizije, dela in vztrajnosti Lada Smrekarja.

Vse pa se je začelo v šoli Jožeta Gorjupa, kjer je učil in jo kasneje tudi vodil. Gole stene je »oblekel« v slike velikih slikarjev in tudi otrok. Ustanovil je bienale otroške grafike za vso nekdanjo državo in še marsikaj. Po njegovi zaslugi je Kostanjevica postala pojem, in marsikateri priznani umetnik se je razveselil njegovega povabila. Visoko umetnost in kulturo je pripeljal na obrobje, jo dal ljudem in tako dosegel ogromen premik. Seveda ne brez težav, ovir … Ker pa je imel vizijo in je delal s srcem in za skupnost, je uspel.

Družina

Lado Smrekar se je rodil na Mirni, njegova žena pa je po rodu iz Žužemberka. Spomini na otroštvo so lepi. Odraščal je v veliki družini, kjer je bilo enajst otrok. Z bratom, ki zdaj živi v Velenju, sta bila najmlajša in zato še toliko bolj navezana. Oče Lada Smrekarja je kar 17 let živel v Ameriki, v duhu svetovljanstva pa je vzgajal tudi svoje otroke. »Mama je bila babica in je skrbela za velik teren petih far. Vse je obšla peš, na leto pa je imela tudi do sto porodov …« Oče je kmalu umrl, mama pa se je lahko še veselila uspehov sina, saj je njegovo izjemno delo odmevalo daleč naokoli.

Pogovarjava se o njegovem delu in njegovem življenju in pravi, da sta njegova najsrečnejša dneva, ko sta se rodila sinova Andrej in Borut. Med osebnimi srečnimi trenutki pa je zagotovo tudi izid njegove edine knjige z naslovom Ob poti. Pesmi, ki jih je pisal vse življenje, je uredil njegov mladostni prijatelj Tone Pavček.

Umetnostna zgodovina 

»Lepšega otroštva, kot smo ga imeli otroci v Kostanjevici, si ne bi mogel želeti,« pravi dr. Andrej Smrekar, umetnostni zgodovinar. Za vedno bodo živi spomini na poletja, ko so se kopali v Krki, se lovili pod mostom, kar je bila »prestižna lokalna igra«. Da je do zadnjega trenutka lahko užival v kopanju, si je pot do doma skrajšal tako, da je prebredel potok, v katerem je bila voda tako mrzla, da so boleli gležnji … Še vedno se redno vrača v Kostanjevico. Ob koncu tedna pa iz doma starejših v Krškem domov pripelje tudi očeta. Hiša in posest zahtevata vzdrževanje, in to je nase prevzel sin Andrej, ker mu ta dela pač bolj ležijo kot bratu Borutu. Oba sta zelo navezana tako na dom in družino kot tudi na Kostanjevico. Velikega pomena pa je tudi Andrejev prispevek v Galeriji Božidar Jakac in tudi v Formi vivi. Še zlasti pa je pomemben njegov prispevek k naši osrednji likovni ustanovi – Narodni galeriji v Ljubljani, ki jo je več let tudi vodil. Ker je odraščal obdan z umetnostjo in od blizu spoznal veliko slikarjev in kiparjev, je bilo skoraj samoumevno, da bo študiral umetnostno zgodovino. »Oče je pogosto dejal, da so galerija in slike njegovi nezakonski otroci,« se spominja dr. Andrej Smrekar. Zagotovo si je potihoma želel, da bi po diplomi vodil galerijo v Kostanjevici, vendar se je namesto tega odločil za doktorski študij na znameniti harvardski univerzi in starši so ga pri tem seveda zelo podpirali. Vse tri generacije Smrekarjev so potovale tudi na slovesno podelitev njegovega doktorata in gospod Lado Smrekar se rad spomni, kako zelo se je sin potrudil in jih deset dni vozil daleč naokoli, da so spoznavali številne znamenitosti. Dr. Andrej Smrekar ima tri otroke: najstarejša Ajda je priljubljena igralka (zdaj nam je najbližje v seriji Ena žlahtna štorija, poleg AGRFT pa je študirala tudi komunikologijo na FDV). Njena sestra Tjaša končuje medicino, brat Jakob pa študira urbanizem na ljubljanski šoli za arhitekturo.

Glasba in Dunaj

Mlajšega sina dr. Boruta Smrekarja pa smo ujeli na dan, ko je mamo peljal k zdravniku. Z bratom je dogovorjen, da obiskuje starše med tednom – mamo iz Kostanjevice pelje k očetu v Krško, Andrej pa ob koncu tedna. Ker je mlajši od svojega brata, sta imela v otroških letih vsak svojo družbo. Tudi Borut se je z vrstniki potapljal pod mostom in iz reke prinesel marsikaj. Iz teh »odkritij« pa so otroci naredili celo razstavo in jo poimenovali Potopljene kulture. Tudi on se je zapisal umetnosti, vendar je bila pri njem na prvem mestu glasba. Imel je srečo, da je v Kostanjevico za dve leti prišla mlada učiteljica glasbe, ki je v popoldanskem času poučevala klavir in kitaro. Lepo pa je tudi pel, in ko ga je slišala nekdanja zagrebška primadona Zlata Gjunjenac, je starše opozorila, da ima otrok absoluten posluh … Sledila je glasbena šola v Krškem, ko pa si je želel na ljubljansko srednjo glasbeno šolo, so starši menili, da je še premlad. Tako je hodil v brežiško gimnazijo, na glasbene ure pa so ga vozili v Ljubljano. Zagata se je ponovila pri študiju; ker je za marsikaj talentiran, tudi za matematiko, so starši pričakovali odločitev v tej smeri, on pa se je odločil za glasbo. Klavir je študiral pri Dubravki Tomšič, nato je pri prof. Antonu Nanutu nadaljeval študij dirigiranja in se izpopolnjeval na Dunaju. Da pa je zadostil želji staršev, je končal tudi študij prava. »Pravo sem izbral zato, ker sem tako izgubil najmanj časa, saj je bila fakulteta ob poti na glasbeno akademijo.« Doda, da je po duši glasbenik, prav pa mu pride tudi znanje iz prava. Dirigiral je zborom in orkestrom doma in v tujini ter pripravil vrsto opernih predstav. Na Akademiji za glasbo je poučeval osnove dirigiranja, bil pa je tudi direktor in umetniški vodja SNG Opera in balet Ljubljana. Ima dve hčerki. Nina študira filozofijo, Eva pa je še gimnazijka.

Povezani

Vnuki Lada in Marije Smrekar verjetno radi poslušajo zanimive zgodbe, ki so se odvijale v Kostanjevici, ko sta bila Andrej in Borut še otroka. Njihova hiša v Kostanjevici je bila vedno polna obiskov. Tam so se srečevali in družili znameniti umetniki, otroka pa sta spremljala te pogovore in se ob njih marsikaj naučila. Seveda pa so lepi tudi spomini na počitnice na Veliki planini in ob morju. Zdaj pa počitnice na morju skupaj preživljata družini obeh bratov – tudi letos poleti so se imeli lepo v Dalmaciji.

Likovna umetnost, umetnostna zgodovina, glasba in igra – vse to je pred več kot 60 leti v Kostanjevici zasnoval Lado Smrekar, njegov zgled pa je sijal široko v naš prostor. V življenju in delu njegovih sinov in vnukov pa bo sijal še dolgo.

Lidija Jež