Dediščina preteklosti je naša dota za prihodnost
Vsako srečanje z Dušico Kunaver je doživetje zase, pa naj je to obisk v šoli, vrtcu, domu starejših občanov ali predavanje na univerzi za tretje življenjsko obdobje. Upokojena učiteljica angleščine in ruščine je svoje poslanstvo našla v obujanju ljudske dediščine. Z občutkom pripoveduje stare legende in pripovedke, omeni staro šego, pove pregovor ali zapoje kakšno ljudsko. Vse to počne s spoštovanjem do preteklih časov in izročila naših prednikov. To je vendar dediščina našega naroda, nas spomni. Premalo se zavedamo, kako dragocena je naša dediščina, koliko modrosti se skriva v ljudskih pripovedih in kako bi lahko bolje tržili piščal iz divjih bab ali barjansko kolo …
Kaj se lahko iz ljudske dediščine naučimo še danes, čeprav živimo v čisto drugačnih časih?
V ljudskem izročilu je vedno kanec resnice, kakšno sporočilo ali dober nauk. Recimo, legenda o Zlatorogu ima močno sporočilo. Zlatorog je narava – narava je ranljiva, vendar nesmrtna. Ko človek – smrtnik prestopi dovoljene meje, plača račun. Ko Zlatorog odide, s sabo odpelje bele žene, bele koze, in razrije raj pod Triglavom. Eno je zgodba, drugo je sporočilo, ki ga nosi … To so vendar naše korenine …
Zakaj je tako pomembno, da poznamo staro izročilo?
Prihodnost naše ljube domovine je zagotovo v turizmu. Industrijo smo si uničili, s kmetijstvom v globaliziranem svetu nimamo kaj iskati, v turizmu pa imamo neizmerne možnosti. Turizem so namreč lepote narave in kulturna dediščina. In kje je kakšna dežela, ki ima na tako majhnem koščku zemlje toliko lepot, v ljudski dediščini pa ne vem, ali nam je sploh kdo lahko kos. Trideset let že zbiram ljudsko gradivo, hodim po vsej Sloveniji, od vrtcev, šol do domov za ostarele. Pridem na kakšno majhno šolo, pa v šolskem glasilu zasledim kakih petdeset ljudskih pripovedi samo iz šolskega okoliša. Takega bogastva zlepa ne najdeš.
Če te kdo vpraša, kje si doma, lahko odgovoriš: tam, kjer je bila najdena več kot petdeset tisoč let stara piščal. Egiptovske piramide so stare le pet tisoč let, pa jih ves svet časti … Najstarejši »glasbenik« je bil pri nas v Divjih babah. Imamo najstarejše leseno kolo na svetu. Pred nekaj leti je bila Ljubljana prestolnica Evropske unije, a že pred pet tisoč leti je bilo tu središče Evrope, ko sta šli tod jantarska pot Baltik–Jadran in vodna pot: Črno morje, Donava, Sava, Ljubljanica …
Izjemna dediščina, res.
Ampak tega se ne zavedamo, premalo smo ponosni na to. Poglejte po Evropi: Angleži imajo Robina Hooda in kralja Arturja, z njima so iztržili milijone, vprašanje, koliko je še sploh ljudskosti v teh zgodbah. Vsa Evropa pozna skandinavske sage in tisoči derejo tja. Nemci imajo ogromno turistov, ki gredo po sledovih pripovedk o gradovih … Zakaj mi svojih legend ne izkoristimo pametneje?
Ali morda zato, ker pripovedke nekako ne spadajo v naš potrošniški svet?
Vsi imamo radi zgodbe, tudi odrasli, to vem iz izkušenj. Naj vam povem primer: pred leti je bil na Bledu svetovni kongres makroekonomistov. Cele dneve so razpravljali o resnih temah, bili so zelo utrujeni, in prijateljica me je prosila za nasvet, kako bi jih ob koncu malo razvedrila. Rekla sem ji, naj jih pelje na Vršič gledat ajdovsko deklico, pred odhodom sem jim pa povedala zgodbo o njej. Si predstavljate, sami resni utrujeni obrazi, jaz pa pridem in začnem z »nekoč je živela« ... Pripovedovala sem jim tudi o povodnem možu v Bohinjskem jezeru, pa kako so vile naredile Blejski otok, pa da je zlatorog razril naše gore. Vidno so se jim začeli mehčati obrazi. Zvečer me je prijateljica vsa navdušena poklicala, kako očarani so bili nad doživetjem, ko se je večerno sonce uprlo v slovito ajdovsko deklico sredi stene Prisanka … Vsi so trdili, da imamo najlepšo deželo na svetu. Ne veste, koliko mi je to pomenilo! In spet se je izkazalo, da smo vsi veliki in mali otroci. Takele bisere imamo, pa jih ne uporabimo …
Tudi po naravnih zakonih se ne ravnamo več, kot so se nekoč.
Moderen računalniški svet ni tako pameten, kot je narava, ali ne zna vsega, kar nas uči tradicija. Če so stari ljudje vedeli, da na nekem območju ni dobro postavljati hiš, ker tam pogosto poplavlja, jih velja poslušati.
Glejte, kakšna mojstrovina ljudskega stavbarstva je kozolec toplar, pa ga je naredil nešolan gradbenik. Lesena konstrukcija je narejena tako, da je ne podre noben potres. Stavba je večnamenska – za sušenje sena, da lahko živino pripelješ pod streho, je ljudska dvorana za druženje vaščanov pa za slavja … Ali veste, da beseda kozolec izvira iz besede kozel? Tudi Zlatorog je kozel, kozel pa je naša sveta žival. Še sredi 19. stoletja so kmetje na kozolec pritrjevali drevesno rogovilo in vanj zataknili zadnji snop požetega žita – kot darilo Perunu, bogu strele. In zato Perun ni metal strel na kozolec.
Naš prednik je bil del narave. Ni samo čakal, ali bo po zimi prišla pomlad, ni držal samo križem rok, ukrepal je. Ko je bil vsak dan krajši, vsak dan je bilo bolj mrzlo, se je povzpel na najvišji hrib, da je bil čim bližje soncu, in zakuril kres. S svetlobo in toploto ognja je pomagal soncu, staremu Svarogu, da je vzdržal toliko časa, da se je rodil mladi Svarožič, mladi bogec, mladi božič (24. decembra), in odrešil svet pred zimo.
Zakaj pravite, da pomeni izginjanje ljudske dediščine tako hudo izgubo za narod?
Ne zavedamo se, da smo na robu ustnega izročila. Poglejte, tisti, ki so še mlatili s cepcem, kosili s koso pa pasli krave – tako kot jaz, so danes stari 80, 90 let. In čez kakšnih deset let jih ne bo več, pa tudi starosvetne slovenske vasi ne bo več. Samo še oni zares poznajo številne drobne detajle, kaj in kako so kaj napravili. Največ se naučim v domovih za ostarele. Tam najdem drobno ženičko, ki še natančno ve, kaj so kuhali ob košnji v njeni vasi – v sosednji je bilo že drugače. Ta jedilnik je bil predpisan že stoletja in vsaka gospodinja se ga je držala. Zdaj smo na robu, da vse to izgine. Prvič, od nas odhaja zadnji rod starosvetne vasi, drugič, polnoleten je postal prvi rod, ki se je rodil v svobodni in neodvisni, samostojni državi, o kateri so predniki sanjali tisoč let – od karantanskih časov naprej. Ta mladi rod o vsem tem skoraj ničesar ne ve. To govorim iz izkušenj, ki jih dobivam ob obiskih vrtcev in šol.
Tretja nevarnost pa je globalizacija. To je tank, ki pelje čez ves svet in uniformira vse. Ob teh treh nevarnostih, ki prežijo na bogastvo naše tisočletja stare dediščine, bi se res morali zavedati in dojeti, da je ta dediščina preteklosti v resnici naša dota za prihodnost.
Zakaj pa so v našem življenju pomembni prazniki?
Ob praznikih so se slovesneje oblekli, vsa hiša se je morala bleščati od čistoče, nič niso delali na praznični dan, le živino so »porihtali«. Predpisane so bile jedi, šege, celo obleka. Vedno je bilo v zraku neko pričakovanje. Ali se spomnite, kako smo včasih pričakovali Miklavža, pa smo dobili kakšen bombon ali jabolko? Pridni smo bili, pričakujoči, trepetaje smo čakali, ali bomo le kaj dobili. Standard nam je ogromno vzel, zlasti pričakovanje, veselje ob težko pričakovanem darilu.
Koliko so ljudske šege povezane s krščanstvom? Marsikateri običaj živi tudi v družinah, ki niso verne …
Vsaka vera črpa iz pradavnine. In prav je, da to sprejmemo kot široko kulturo nekega naroda. Veliko naših šeg in navad izhaja iz poganskih časov. Osebno mislim, da je krščanstvo stare poganske šege dokaj pametno vključila v svoje obredje in ohranilo veliko ljudskih elementov. Ljudstvo se je namreč trdno držalo svojih navad. Poglejte samo človekovo prastaro vero v moč drevesa. Vsako drevo ali vsak les je imel nekdaj svojo vlogo, mačice je dala mama sinu, ko je šel k vojakom, da ga krogla ne bo zadela, bršljan zato, da bo imel srečen zakon; smrekovo vejico za srečo …
Še danes poznamo tepežkanje (28. decembra) – dotik lesa prenese moč in zdravje z rastline na človeka. Otrok na to ne misli, ampak gre za staro sporočilo: tepežkal si starše, da bodo zdravi, sestro, da bo dobila ženina, živino, da se bo redila, sadno drevje, da bo bogato obrodilo. To prastaro vero je krščanstvo čisto lepo pokristjanilo, danes se ta dan imenuje dan nedolžnih otročičev.
Evropejci imamo v praspominu starko zimo – to je Pehtra baba. Fizično so nekoč izganjali zimo tako, da se je fant oblekel v staro baburo in tekal naokrog in pel: »Pehtra baba, hodi zdaj, kjer otrok se najde kaj, Pehtra baba, rompompom, če te nisem, te pa bom. Z ena šiba leskava te bom po rit' natreskava …«
Noben koledar ni mogel premakniti starih poganskih slavij. Spomnimo se kurentovanja, jurjevanja, kresovanja … Kurentu vsako leto uspe pregnati zimo, a pomlad k nam prinese zeleni Jurij 24. aprila, čeprav je koledarska pomlad 21. marca. Božič je 24. decembra, čeprav je prvi dan zime 21. decembra; poletje se po koledarju začne 21. junija, kresna noč je 24. junija … Ti sončni prazniki so živi, pa so tisočletja stari.
Žal pa se vse pogosteje dogaja, da praznujemo tuje praznike, uvajamo tuje šege ...
Vzemimo za primer 1. november. Danes gledamo na to, da bodo grobovi polni krizantem in sveč. Včasih je gospodinja za vse svete spekla vahtiče, majhne hlebčke, in jih razdelila otrokom in beračem. A ni bila to lepa navada? Rekli so, koliko travnatih bilk pokrije vahtič, toliko očenašev naj bi zmolil za rajnega tisti, ki ga je dobil. Še do povojnega časa se je večina ljudi po naših vaseh le nekajkrat na leto pošteno najedla. Siti so bili ob božiču, pustu, veliki noči, ob novem letu in morda ob kaki večji svatbi. Kruh je sploh izjemno pomemben v ljudskem izročilu, vsi prazniki so označeni z njim. Vrh božičnega praznovanja je bilo nekdaj rezanje božičnega kruha. Košček je dobil vsak član družine in tudi vsaka žival pri hiši. Ko se je rodil otrok, je njegov oče na mizo postavil hlebec kruha, da bi vile rojenice sodile otroku srečno življenje
Če se še osredotočiva na prihajajoči predbožični čas in novoletne praznike – kaj nam sporočajo?
December, ki mu po starem rečemo gruden, ker zemlja v zaledenelih grudah leži po polju, je po šegah najbogatejši mesec v letu. Ob praznikih so se slovesneje oblekli, vsa hiša se je morala bleščati od čistoče, nič niso delali na praznični dan, le živino so »porihtali«.
Božič je spodbuden praznik, vliva nam upanje. Če damo kaliti žito na god sv. Lucije (13. decembra) in ga postavimo na božično mizo, to govori poljedelcu: »Zdaj je zunaj še sneg in led, ampak ne boj se, prišla bo pomlad, spet bo skalilo žito …« Smreka nam sporoča: »Tale zima mi nič ne more, še vedno sem živa in zelena, tudi ti boš prestal zimo.« Vsa zimzelena drevesa (smreka, jelka, bor, lovor …) pravzaprav dajo človeku upanje, da je zima nepremagljiva, da je mogoče premagati vse.
Ljudsko izročilo pozna tri božiče: sveti večer, silvestrov večer in večer pred svetimi tremi kralji. Ob vseh treh se po hiši kadi, ker s smrekovo smolo preganjaš čarovnice, stare zle duhove, pehtre babe ali jage babe in prikličeš blagoslov. Zraven poškropiš z vodo – voda je prapraočiščevalec.
Pa božične šege: danes gredo verujoči k polnočnici, naš prednik pa je imel v sveti noči v žepu zrna ajde ali ječmena, z roko ju je mešal, ker je verjel, da bo tako priklical dobro letino. V vsaki vasi je bilo predpisano, kaj mora biti na božični mizi: poleg rožnega venca še seme, da bo dobra letina, pa voda, da je bo ravno prav, ne poplave in ne suše, kruh, da ga ne bo zmanjkalo, pa kakšen dinar tudi mora biti, da bo denar pri hiši, pa še plug pod mizo, da bo polje dobro obrodilo. Vsak predmet je imel čarodejno moč iz poganskih časov, pa čeprav je bil na krščanski božični mizi.
V času med božičem in 6. januarjem (praznikom svetih treh kraljev) so od hiše do hiše hodili koledniki – skupina vaških fantov z godci. S pesmijo so v vsaki hiši voščili: »Da bi bila zdrava vam družina in živina, da bi rodilo žitno polje in vinske trte …«
Ta pravila niso bila nikjer zapisana, pa so se kljub temu ohranila do današnjih dni. Kako to?
Kolikokrat delamo kaj, pa sploh ne vemo, čemu služi. Ker smo se nekoč tako naučili. Tabuji so tisočletja stara dediščina –nekaj moraš narediti, ne da bi vprašal, zakaj. Bilo je nenapisano predpisano.
To se mi je velikokrat potrdilo, ko sem se pogovarjala s starejšimi ljudmi v domovih za starejše občane. Spomnim se, kako nam je na Ptuju gospa na invalidskem vozičku pripovedovala: »Veste, ko sem bila stara 16 let, sem šla na novoletno jutro k domačemu vodnjaku in sem vrgla noter jabolko in sem rekla – voda, to ti darujem od dna do dna, sem za moža že dosti godna.« Ko sem jo vprašala, zakaj je to naredila, me je samo grdo pogledala, češ, tega se ne sprašuje, narediš, kot so delali generacije pred tabo … Ali pa moja nona. Težko je preživljala devet otrok, v veliki revščini so rasli. Pasli smo krave, pripravljalo se je k nevihti, zato je prišla po nas, da smo hitro gnali domov. Nona je imela pripravljene rož'ce svetega Ivana, kot rečejo Kraševci. Naberejo jih za kresno noč in spletejo venčke, ona je to posušila, in ko se je pripravljajo k nevihti, je rože vrgla na ogenj, da bi nas obvarovala hudega …
Zanimivo pa je, da so v vsaki vasi delali nekoliko drugače …
Vsaka vas je imela svoj glas, v vsaki so delali in govorili malo drugače. Naši predniki niso veliko hodili naokrog, potovali sploh niso. Poznali so samo svojo vas. Obiskal jih je edino kak berač ali Ribničan s svojo suho robo. Bili so ga veseli: »Pozdravljen bod', ko v hišo prideš, in bog s teboj, ko spet odideš.« Povedal je novice pa še kakšno šalo, pravzaprav je bil edini, ki je prinesel informacije, vsa vas se je zbrala okrog njega …
Tudi odnos do starih ljudi in starosti sploh je bil nekoč drugačen, mar ne?
Starost je bila spoštovana, to nam govorijo že besede: starešina, starosta … Vodje plemen so bili vedno stari ljudje, mladi so se jim pač podredili, ker so bili stari izkušenejši. Ne more biti drugače. Saj so tudi poslušali mlade, odločali so pa oni. Tudi meni rečejo vnuki: »Ja, babi, ti si že stara.« Seveda sem, saj sem že toliko let na svetu. Pa ni nihče več vreden, ne moj vnuk ne jaz, a vendar sem imela toliko več časa za nabiranje izkušenj.
Mladi pa vendarle ne vedo dovolj o starih časih. Jih preteklost res ne zanima?
Premalo vedo o narodovi dediščini, ker se v šoli premalo učijo domačih pesmi, pripovedi, šeg in pregovorov. Pa bi lahko našli priložnost. Vsaka šola ima več kulturnih dni – lahko se odločijo, da gredo gledat film ali pa ves dan spoznavajo ljudske običaje. Vsa čast nekaterim šolam, ki imajo posluh za ljudsko izročilo, še posebej na podeželju. Pa me ne bo nihče prepričal, da mladina pripovedk ne posluša z odprtimi ušesi. Kolikokrat sem doživela trenutke v razredu, ko so kar nehali dihati, tako zavzeto so poslušali ...
Zato se tako trudim ozaveščati o pomenu ljudske dediščine, da širim izročilo naprej. Želim pa si, da bi lahko predala to svojo »štafetno palico«. Spodbudila bi vaše bralce – naj babice in dedki zapojejo z vnuki kakšno staro pesem, jim povedo legendo, pripovedko. Da te verige med rodovi ne prekinemo. Če se to zgodi, je ne more nihče več skupaj spraviti.
Ampak nekaj bi poudarila: čeprav se v današnjem svetu izgubljajo vrednote, moramo ostati optimisti. So pozitivne spremembe, seveda so. Glejte, kako v trgovinah oprezamo, ali je na prodaj slovenska čebula, lahko kupimo slovensko maslo, domače sadje, domači kruh iz domače peči, nogavice, spletene iz domače volne. Vse bolj začenjamo ceniti domače. In to je krasno.
