Šola dolgega življenja
Na njegovem obrazu so vsa obdobja njegovega življenja. Ko pripoveduje o otroštvu, je malce mrk, ko govori o svojem delu, gube na obrazu postanejo nekoliko izrazitejše, ko govori o ženi, se oči, čeprav ne več tako jasne, zasvetijo, ko govori o hribih in gasilcih, se vse na obrazu umiri, pogled pa upre nekam v daljavo. Ko govori o vnuku, pa obraz kar zasije. Morda se je usoda hotela odkupiti in mu je zato namenila dolgo življenje, oktobra je praznoval 99. rojstni dan. Tako je Jože Jelen najstarejši Hrastničan.
Rodila ga je neporočena mama, ki je umrla le tri dni po njegovem rojstvu. Gor je rasel pri teti na Račkovem, kjer je danes le še nekaj ruševin, v času njegove mladosti in odraščanja pa je bila to največja kmetija v Prapretnem. Kruha mu res ni manjkalo, dela pa tudi ne. Veliko trša kot prava šola, v katero je rad hodil, je bila šola življenja. Bolelo ga je, ker ga oče ni nikoli priznal. Pečat nezakonskega otroka je bil v dvajsetih letih prejšnjega stoletja boleč, zato se je moral izkazati s pridnostjo, poštenostjo, ubogljivostjo, vztrajnostjo in spoštljivostjo.
Ob vsem delu pa je vedno našel čas tudi za prostovoljno gasilstvo, ki mu je posvetil velik del svojega življenja. Je ustanovni član PGD Prapretno, ki je letos praznoval 70. obletnico, bil je poveljnik IGD v TKI, v GD Matica je bil dolga leta skoraj nepogrešljiv.
Po odsluženi vojaščini se je zaposlil v apnenicah. V Krnicah se je zagledal v Tomičevo Milko in postala je njegova žena. Želja imeti nekaj svojega se je uresničila, ko sta kupila zemljo in se lotila gradnje hiše. Sama sta po koncu »šihta« kopala za temelje, na roke mešala beton, še prej pa z leseno samokolnico s kovanim kolesom, ki je bila že sama po sebi težka, zvozila ves material. Vsak dinar je šel za hišo, nista mislila na odpovedovanja in utrujenost, saj sta delala zase in za sina, ki je dobil ime po očetu. Ko so prišli malo na zeleno vejo, se je našel čas tudi za kakšen skok v hribe ali krajši dopust z družino. Leta so se kar nabirala, kot vodja skladišča v TKI si je zaslužil pokojnino, nato še nekaj časa delal kot hišnik in kurjač v šoli, v kateri je bila žena kuharica.
Ko je bil sin že pri svojem kruhu, ko sta dobila vnuka in bi res lahko živela brez velikih skrbi, je prišla ženina bolezen. Kot moža stare šole ga je našla povsem nepripravljenega, saj si ni znal speči niti jajc. Pa se je spet začela šola življenja. Ležeč na kavču v kuhinji, ga je žena učila kuhanja, pospravljanja, likanja in drugih drobnih, njegova generacija bi rekla, ženskih opravil.
Petnajst let je Jože Jelen že vdovec, pa vse sam postori. Ko jih je imel 95, je ob mojem prihodu obrezoval drevje. Ko sem rekla, da se mi zdi to delo malo pretežko, je smejoč se odgovoril. »Ah, kaj bo težko, saj sem si kupil aluminijasto lojtro, da jo lažje prestavim.« Vmes mu je res ponagajalo zdravje, hrbtenica se je upognila, on pa je ob tem smeje rekel: »No, zdaj se mi pa še pripogniti ni treba preveč, če grem plet.« S tistim svojim optimizmom se je vedno nekako izvlekel. Morda je prava korenina tudi zato, ker v njegovem življenju vladata red in disciplina. Vedno vstaja ob isti uri, kuha še vedno najraje sam, je petkrat na dan, vedno ob istem času, po kosilu spije kozarček belega, vsak dan prebere časopis, gre na sprehod do sosede in nazaj ali pa vsaj sede na klopco pred hišo, redno gleda poročila po televiziji, za radio ali glasbo pa mu zadnje čase ni preveč mar.
Psička za družbo
Zadnji dve leti živi v hiši sam. No, ne čisto sam. Družbo mu dela psička Nina, za katero prav vzorno skrbi, ona pa mu na svoj način to prijaznost vrača. Vnuk je po vseh prostorih namestil kamere, da lahko njegovo gibanje on in sin spremljata prek računalnika. Okrog vratu ima napravico in le s pritiskom na gumb lahko opozori sina in vnuka, da je nekaj narobe. Oboje je že prišlo prav: ko je padel v veži in ni mogel vstati in ko se je poparil z juho. Mobilni telefon, ki ga zna dobro uporabljati, ima vedno na dosegu roke. Skoraj vsak dan se pri njem oglasi snaha, pripelje, kar potrebuje, opravi dela, ki jih sam več ne zmore opravljati, čeprav si kaj veliko ne pusti ukazovati. Le tisto, kar reče vnuk Matjaž, ja, tisto je pa zakon. Vesel je, ker ga vsak večer pokliče po telefonu, še bolj vesel, ko ga s pravnukinjo in pravnukom obišče. Pravzaprav je vesel vsakega obiska, čeprav ima po drugi strani rad tudi svoj mir. Boji se le bolezni, da bo povsem odvisen od drugih, ker »v dom že ne bom šel, sem si prišparal za ta namen. Bom dobil pa eno žensko, da me bo rihtala.«
